ŽUPNIJA, EVANGELIJ IN DENAR

Ravnanje Cerkve z denarjem je pogosto deležno velike pozornosti javnosti. Tudi v primeru župniji. Dejavnosti župnije, ki so povezane z ekonomskimi investicijami hitro odmevajo, ne samo med verniki, ampak tudi med ostalimi prebivalci. Če župnija ravna pošteno, odgovorno in odkrito (transparentno) je s tem deležna pohval in zaupanja vernikov, v nasprotnem pa jo doletijo kritike, nezaupanje, zgražanja in včasih celo ogorčenja.

Ravnanje z materialnimi dobrinami in z denarjem sta za Cerkev in njene institucije vedno znamenje preizkusa. Ni vseeno, kako ravna z denarjem, s premoženjem, za kakšne namene ga uporablja in koliko upošteva evangeljska izhodišča. Nevarni sta predvsem dve skrajnosti: a) pretiran spiritualizem in b) pretirano zanašanje na človeške zmožnosti. S preveč poduhovljenim gledanjem pridemo do zavračanja vsega, kar je materialno in človeško, denar pa dobi demonično oznako. V drugem primeru pa je nevarnost v tem, da izgubimo občutek, da so materialne dobrine zgolj sredstvo in ne cilj pastoralne dejavnosti. V tej skrajnosti je nevarno, da se pastoralna skrb zoži na ustvarjanje dobička ali na razkazovanje managerskih sposobnosti zaposlenih. Obeh skrajnosti se moramo zavestno varovati.

Kan. 1254 navaja, da ima Cerkve naravno pravico, pridobivati, imeti, upravljati in odtujevati premoženje za namene, ki so ji lastni. Ti nameni so: a) opravljanje božje službe, b) dostojno vzdrževanje klerikov in drugih služabnikov, c) opravljanje del svetega apostolata in krščanske dobrodelnosti, in d) skrb za uboge. Seznam s tem še ni popoln, saj opravljanje božje službe ne pomeni samo liturgičnih dejanj, ampak obsega tudi graditev, vzdrževanje, obnavljanje bogoslužnih prostorov, opreme in pohištva, kot tudi skrb za njihovo urejenost in celo skrb za vzgojo liturgičnih in pastoralnih sodelavcev.

 

Upravljanje župnije

Župnija je trajno ustanovljena skupnost vernikov v delni Cerkvi (prim kan. 515 §1), ki ima po samem pravu pravno osebnost (prim kan. 515 §3) in je zato sposobna pridobivati, imeti, upravljati in odtujevati premoženje. (Prim kan. 1255, ZCP). Za razliko od predhodnega zakonika novi zakonik izpostavi kot bistveni občestveni vidik župnije, da je župnija skupnost kristjanov in del božjega ljudstva.

Skrb za župnijo je zaupana župniku kot njenemu lastnemu pastirju pod oblastjo škofa (prim kan. 515, §1 ZCP). Župnik je njen upravitelj (prim kan. 1279) in uradni pravni zastopnik v vseh pravnih poslih tako v cerkvenem, kot tudi v civilnem, upravnem in kazenskem pomenu.

Ker je župnija pravna oseba pod nadzorom in oblastjo krajevnega škofa, je župnik dolžan, da upravlja njeno premoženje, ne samo v spoštovanju zakonskih predpisov, ki so določeni v peti knjigi zakonika cerkvenega prava, (prim kan. 1281-1288), ampak tudi po predpisih, ki jih določa krajevni škof (prim. kan. 1276). V pomoč so mu pri tem tudi laični sodelavci.

Italijanska škofovska konferenca je v navodilu glede upravljanja župnije napisala sledeče:

»Župnik je najprej osebno odgovoren za upravljanje s premoženjem župnije (prim kan. 1289), in te odgovornosti ne more prenesti na župnijski gospodarski svet (ŽGS) in pri tem postati samo popisovalec njihovih odločitev. Tudi krajevni ordinarij ne more prevzeti neposredne in osebne odgovornosti, ki pripada župniku, razen v primeru njegove malomarnosti (prim. kan. 1279 §1).

Upravljanje župnije ni samo skrb za prejete darove, ampak je skrb za vse premoženje, tako nepremičninsko kot premičninsko. Glede darov je potrebno upoštevati kan. 531, ki določa, da gredo vsi darovi vernikov, razen mašnih darov, in darov, ki so izrecno namenjeni župniku osebno, v župnijsko blagajno. V župnijsko blagajno morajo pritekati vsi prihodki, ki so namenjeni župniji, kot tudi tisti, ki so pridobljeni iz pastoralnih dejavnosti in iz upravljanja s premoženjem. (Prihodki iz naslova najemnin, prodaje pridelkov, lesa, itd.)

Duhovniki morajo cerkveno premoženje upravljati z naravo stvari in v skladu s cerkvenimi predpisi ob pomoči laičnih izvedencev. (Odlok o laiškem apostolatu 17c)

Pomoč laikov je koristna predvsem zaradi njihovega strokovnega in profesionalnega znanja v ekonomskih zadevah, katerih kleriki niso vešči na podlagi teološke izobrazbe.

Podobno razmišlja tudi škofovska sinoda iz leta 1971 in kongregacija za škofe, ki je v direktoriju Eclesiae imago (Podoba Cerkve), svetovala škofom, da v gospodarskih svetih v župnijah, kot tudi v drugih pravnih osebah, ki so pod oblastjo krajevnega škofa, poleg klerikov sodelujejo tudi laični sodelavci, zlasti tisti, ki so izvedeni v ekonomiji in upravljanju s premoženjem in jih odlikujeta poštenost in ljubezen do Cerkve ter njene apostolske dejavnosti.

Ta, sicer skromna priporočila, pa so zelo dragocena, saj jih upošteva tudi zakonik cerkvenega prava, ko opredeljuje naloge škofijskih in župnijskih gospodarskih svetov.

Veljavna zakonodaja

V pripravi zakonika cerkvenega prava se je zakonodaja glede ŽGS oblikovala postopno. Prvi osnutek iz leta 1977 še ni predvideval opredelitve ŽGS, ki se je pojavila šele v osnutku iz leta 1980. Postopno se je oblikovalo besedilo kan. 537, ki pravi: »V vsaki župnij naj bo gospodarski svet, ki deluje po splošnem pravu in po določbah, ki jih je izdal krajevni škof, in so v njem verniki, izbrani po istih določbah, župniku v pomoč pri upravljanju župnijskega premoženja, ostane pa v veljavi predpis kan. 532.«[1]

Predpis kanona vsebuje temeljna in jasna določila, ki so nova glede na predhodno zakonodajo. Kan. 537 v bistvu natančneje določa to, kar je splošno opredeljeno v kan. 1280, ki določa, da mora vsaka pravna oseba imeti svoj gospodarski svet ali vsaj dva svetovalca, ki po določbi statuta pomagata upravitelju pri njegovi službi.

V primeru župnije zato ni dovolj izbrati samo dva svetovalca, ki bi župniku pomagala pri upravljanju s cerkvenim premoženjem, ampak je potrebno ustanoviti svet, čeprav številčno omejen. Svet mora delovati v skladu z določili, ki veljavo za delovanje svetov. V kan. 537 je natančneje opredeljena tudi narava sodelovanja, v kateri nimajo vsi člani sveta enakih odgovornosti in pravic, kot je to običajno v civilnih svetih. Cerkvena zakonodaja namreč določa, da nosi glavno odgovornost župnik sam, kot edini upravitelj in pravni zastopnik župnije. Naloga članov ŽGS pa je, da mu pri tem pomagajo in da ga podpirajo, niso pa upravitelji premoženja. Namen te zakonske določbe ni v tem, da bi omejili pristojnosti in pravice laikov, saj ima svetovanje v okviru cerkvenih institucij prav posebno težo.  Ne gre zgolj za preprosto mnenje, ki bi ga župnik lahko mirne duše preslišal, ampak gre za mnenje, ki ga verniki izrazijo v moči svojega krstnega dostojanstva, v soodgovornosti do Cerkve in v poslušnosti navdihom Svetega Duha. Čeprav župnika soglasje članov ŽGS ne pogojuje za veljavnost dejanj, pa mora v primeru, ko se z njihovim večinskim mnenjem ne strinja imeti za to zelo tehtne in resne razloge. Dobro pa je, da se v takem primeru posvetuje tudi z ordinarijem.

Pomembnost ŽGS se kaže tudi v določilu, da je obvezen v vsaki župniji. V bistvu gre za večjo zahtevnost, kot je predvidena v primeru ŽPS, kjer se ustanovitev prepušča presoji krajevnega škofa. ŽGS mora zato imeti vsaka župnija, ne glede na njeno velikost ali njeno premoženjsko stanje. Italijanska škofovska konferenca je v svojem dokumentu »Priskočiti na pomoč potrebam Cerkve« zapisala: »Kljub posebni odgovornosti škofa in župnika, so vsi verniki, zlasti laiki, poklicani pomagati s svojim znanjem in v duhu cerkvenosti nesebično sodelovati na različnih nivojih upravljanja s cerkvenim premoženjem, še zlasti v tistih strukturah, v katerih njihovo sodelovanje predvideva prenovljena cerkvena zakonodaja.«

Kljub jasnosti in natančnosti predpisanega pravila, pa ostaja odprto vprašanje, kako ravnati v posebnih primerih, ko je več župnij v soupravi enega župniku, ali ko več duhovnikov »in solido« vrši službo župnika, ali v primeru, da je župnija zaupana v upravo redovni skupnosti.

Kako ravnati v primeru, da župnijo upravlja redovna skupnost?

V primeru, da je župnija zaupana v upravo redovni skupnosti, mora ne glede na to ustanoviti ŽGS. Pogodba med škofijo in redovno skupnostjo, kot to določa kan. 520 §2, mora vsebovati tudi jasna določila glede upravljanja gospodarstva med župnijo in redovno skupnostjo. Župnijska in redovna skupnost imata posebne pravice in potrebe, ki se ne smejo spregledati ali pomešati. Konkretno to pomeni, da pristojnosti ŽGS ne more nadomestiti komisija, ki je znotraj redovne ustanove odgovorna za ekonomska vprašanja. Redovnik, ki ga škof z vednostjo redovnega predstojnika imenuje v službo župnika, je zato dolžan ustanovi ŽGS, kateremu tudi predseduje in to v skladu z navodili krajevnega ordinarija in pod njegovim nadzorom, in to v vsem, kar se nanaša na župnijo.

Kako ravnati v primeru, ko župnik soupravlja več župnij?[2]

Splošno določilo je, da ima vsaka župnija svoj ŽGS. Kljub temu pa lahko škof v primeru zelo majhnih župniji spregleda splošno normo in dovoli ustanovitev skupnega ŽGS. Skupini ŽGS pomaga pri upravljanju premoženja v vseh župnijah. Premoženje župnij pa mora ostati ločeno, ŽGS bo moral ob koncu leta zato pripraviti letni finančni obračun za vsako župnijo posebej. Pomembna naloga, ki jo združeni ŽGS ima je tudi povezovanje župniji, krepitev medsebojnega sodelovanja in solidarnosti, ter spodbujanje vernikov k medsebojni pomoči in evangeljskemu bratstvu. V primeru skupnega ŽGS je pomembno, da so v ŽGS predstavnik iz vseh župnij v soupravi. Združen ŽGS je smiseln zlasti v tistih župnijah, ki se načrtujejo v prihodnosti združiti v eno samo župnijo.

V primeru, da več duhovnikov vrši službo župnika »in solido« bodisi v upravi ene ali več župnij je najboljša rešitev, da ima vsaka župnija svoj ŽGS. Izmed župnikov pa je potrebno določi tistega, ki bo predsedoval ŽGS. V skladu s kan. 517 pripada ta dolžnost najprej župniku moderatorju, ki je že po pravu prvi odgovoren škofu za koordinacijo vseh dejavnosti v župnijah. Po dogovoru in pod nadzorom moderatorja pa je možno, da skrb za predsedovanje in vodstvo ŽGS prevzame tudi kdo izmed ostalih duhovnikov iz skupine.

Kot zadnji primer omenimo še župnijo, ki je zaupana v upravljanje diakonu, laiku ali skupini laikov. [3] Tudi v tem primeru je ustanovitev ŽGS obvezna, predsedovanje pa pripada duhovniku, ki jo zastopa v civilno pravnem smislu.

Naloge in dolžnosti, ki jih ima ŽGS, so predvsem svetovalne narave. Cerkveno pravo v odnosu do materialnih dobrin uporablja štiri glagole: pridobiti, ohranjati, upravljati, odtujiti (lat. acquirere, retinere, administrare, alineare). Najpomembnejši med njimi je glagol: upravljati, ki je večpomenski. Pod pomenom upravljati v kan. 537 razumemo, da ima ŽGS nalogo pomagati župniku v vseh vidikih upravljanja premoženja župnije, tako pri redni, kot izredni upravi.

ŽGS ima predvsem dolžnost priprave župnijskih letnih finančnih bilanc, to je obračuna in proračuna. Člani ŽGS so pod vodstvom župnika zadolženi, da v župniji izdelajo načrt kritja stroškov vseh pastoralnih dejavnosti, kot tudi predvidijo možne vire financiranja. Vse župnije, zlasti pa tiste, ki imajo v oskrbi številne nepremičnine, morajo pripraviti načrt, priporočljivo večletni, glede njihove amortizacije, to je zagotavljanja sredstev za uporabo, vzdrževanje in obnovo nepremičnin, zlasti tistih, ki so namenjene bogoslužju, bivanju župnika, ter delovanju katehetske, pastoralne in karitativne dejavnosti.

Pomembna pomoč članov ŽGS je tudi v iskanju in zagotavljanju potrebnih finančnih sredstev za kritje potreb župnije.

Prav tako imajo pomembno vlogo tudi pri ozaveščanju vernikov glede njihovih dolžnosti, da pomagajo v potrebah Cerkve, pri širjenju oznanjevanja in v potrebah lastne župnije (prim kan. 222 §1).

Ena izmed rednih nalog ŽGS je vsakoletna priprava zaključne bilance (finančnega obračuna) župnije. Ne gre za kontrolo župnika, ampak predvsem za zagotavljanje potrebne transparentnosti (jasnosti) ter za soodgovornost članov ŽGS pri upravljanju s cerkvenim premoženjem.

Med pomembne naloge ŽGS spada tudi svetovanje in priprava strokovnih mnenj glede pomembnih finančnih dejanj, ki presegajo mejo redne uprave župnije. Pri tem je pomembno, da se vlogi ŽGS in ŽPS ne pomešata, ampak, da oba sveta sodelujeta konstruktivno v medsebojnem dialogu.

Glede dejanj, ki presegajo redno upravo zakonik priporoča, da škof pripravi še natančnejša določila za svojo škofijo. Tako je korpski škof dne 28. 11. 2012 izdal odlok o izredni upravi premoženja pravnih oseb Škofije Koper in v njem določil dejanja, ki presegajo redno upravo. Za vsa ta dejanja je potrebno, da župnik pridobi pisno dovoljenje krajevnega ordinarija, kot tudi pisno mnenje (soglasje) članov ŽGS.

Glede sestave ŽGS je izraz vernik, ki ga uporablja kan. 537 širokega pomena. Poleg laikov so lahko člani ŽGS tudi duhovniki, redovniki, redovnice in diakoni, ki delujejo v župniji. Zakonik ne določa števila članov, vsekakor pa je potrebno upoštevati naravo sveta, ki predpostavlja zbor vsaj treh članov. Razume se, da se število članov prilagaja velikosti posamezne župnije, vendar pastoralna izkušnja svetuje, naj število ne bo preveliko. Veliko število članov namreč še ni garancija za uspešnost samega sveta. Še zlasti zato, ker je vedno odprta možnost, da se na seje ŽGS lahko povabi zunanje strokovne sodelavce.

Med potrebnimi kvalitetami članov ŽGS ni dovolj, da so samo izvedenci v gospodarstvu, ekonomiji ali pravu, ampak je še bolj pomembno, da se odlikujejo v moralnih držah, da so pošteni, uživajo ugled občestva, da so vključeni v življenje in dejavnosti župnije, in da imajo razvit čut za Cerkev. V nasprotnem primeru hitro nastopijo težave in napetosti, saj bodo člani ŽGS, k reševanju ekonomskih vprašanj pristopali z logiko in merili tržne ekonomije svetnih organizacij in ne v interesu župnije. Prav na to morajo biti župnik pri izbiri članov ŽGS še posebej pozorni in člane ŽGS na to sprotno spominjati.

Za učinkovito delovanje ŽGS je potrebno določiti tudi redna srečanja, njihovo strukturo, vsebino, način vabljenja na seje, pisanje in potrditev zapisnika, pravila glede obveščanja župnijske skupnosti, ter koordinirati sodelovanje z ostalimi sveti.

V primeru, ko se ŽGS ne sestane niti za pripravo in pregled računovodskih bilanc, težko govorimo o resnem delovanju ŽGS, ki je »resnici na ljubo« zgolj na papirju. Ko smo že pri papirju, velja omeniti pomembnosti zapisnikov sej ŽGS. Prav je, da se zapisniki redno pišejo, saj to omogoča pregled nad uresničenimi sklepi, kot tudi korektno in zadovoljivo obveščanje župnijskega občestva. Če ni zapisnikov potem se župnik v dejanjih, ki presegajo redno upravo ne more sklicevati na mnenja in stališča ŽGS saj nima pisnega dokazila.

Vprašanje glede civilnih pravnih oseb, katerih ustanoviteljica je župnija.

Aktualna cerkvena zakonodaja ni naklonjena ustanavljanju civilnih pravnih oseb, (družb, zavodov, itd.), ki bi bile v lasti župnije. Če že obstajajo, se priporoča, da se jih postopno ukine. V kolikor pa obstajajo morajo v skladu s cerkveno zakonodajo imeti gospodarski svet, saj ni dovolj, da imajo samo svoje nadzorne organe v skladu z lastnimi statuti in pravilniki. Gospodarski svet, kot smo že omenili v primeru župnije, sicer nima neposrednih pristojnosti nad upravljanjem civilnih pravnih oseb, čeprav so njihovi prihodki namenjeni za pastoralne dejavnosti župnije, toda njegova naloga je, da pomaga župniku pri njihovem upravljanju in nadzoru, ter uporabi prihodkov tudi civilno pravnih subjektov v okviru župnije.

Vrednote, ki so v igri.

Ustanovitev in dobro delovanje ŽGS v vsaki župniji ni samo pravno – formalno vprašanje. V bistvu so v igri temeljne vrednote, ki kažejo na verodostojno cerkvenega življenja.

Že v uvodu sem poudarili, da je ŽGS eden izmed župnijskih organizmov, preko katerega se uresničuje sodelovanje vernikov v poslanstvu Cerkve. Namen ŽGS ni v tem, da bi s svojim sodelovanjem zmanjšali odgovornost ostalih župljanov v njihovih pravicah in dolžnostih pri sodelovanju v življenju skupnosti, ampak prav nasprotno, sodelovanje članov ŽGS mora spodbuditi rast soodgovornosti vseh ostalih vernikov v župniji. Pomembno je, da imajo člani ŽGS dobre odnose z ostalimi župnijskimi skupinami, kot tudi z vsemi župljani in lokalno skupnostjo.

Skrb za preglednost finančnega poslovanja ni le v predstavitvi letnega obračuna prihodkov, ampak zlasti v prizadevanju, da so verniki pravilno in zadostno informirani o potrebah skupnosti, o opravljenih delih, o pastoralnih nalogah, o karitativnih dejavnostih župnije, kot tudi o prejetih darovih in donacijah, ter o tem, koliko so bile upoštevane njihove želje in nameni darovalcev. Dober ŽGS zato gradi zaupanje celotnega župnijskega občestva glede poštenosti upravljanja s premoženjem, prihodki in darovi župnije.

Preglednost je v bistvu možna samo takrat, ko župnik dopusti sodelovanje laikov, ki lahko na strokoven in profesionalen način zagotavljajo, da se s premoženjem upravlja pošteno ob spoštovanju cerkvene in civilne zakonodaje, in ko so opravljeni potrebni nadzori nad obračuni, ko so upoštevane namembnosti zbranih darov, in je razvidno, da so darovi uporabljeni za namene Cerkve. Jasnost in preglednost predstavlja danes, enega najpomembnejših izhodišč za verodostojnost in zaupanje Cerkvi, kot tudi njenemu upravljanju s časnimi dobrinami.

V tesnem sodelovanju z župnikom in ostalimi sodelujočimi organizmi, lahko člani ŽGS znatno pripomorejo k graditvi cerkvene pripadnosti, če si prizadevajo za senzibilnost vseh župljanov, ne samo glede potreb lastne župnije, ampak tudi za potrebe vesoljne in krajevne Cerkve. Konkretno pa lahko to udejanjijo s sodelovanjem v pripravi škofijskih, nacionalnih, in skupnih dogodkov Cerkve, kot tudi pri animiranju in vodenju župnijskih skupin na področju dobrodelnosti.

V zaključku bi rad spomnil na dejstvo, da se v sicer majhnem župnijskem obsegu, postavlja pod drobnogled celotna Cerkev, kot tudi njen odnos do materialnih dobrin in njihove uporabe. Če je po eni strani res, da vsaka župnijska skupnost s konkretno uporabo razpoložljivih sredstev, tudi finančnih uresničuje in oznanja vrednote vere, pa je po drugi strani tudi res, da so prav verske vrednote tiste, ki določajo in pogojujejo način uporabe materialnih dobrin.

***

Povzeto in prevedeno po knjigi: Partecipazione e corresponsabilità nella Chiesa, Collana Percorsi di diritto Ecclesiale, Ancora 2000, str 271-289.

Jožef Koren.

[1] Kan. 532 – §1. V vseh pravnih poslih po določbi prava zastopa župnijo župnik; skrbi naj, da se premoženje župnije upravlja po določbi kann. 1281-1288.

[2] Kan. 526 §1

[3] Prim. kan. 517 §2