Home|Škofijske službe|Generalni vikar|Kratka razlaga rednega sodnega postopka ugotavljanja ničnosti zakonske zveze

Povzeto iz knjige Andre-Joseph Leonard,

SREČANJE LJUBEZNI IN RESNICE

Vprašanje ničnosti zakona je tako pomembno, kočljivo in zahtevno. In ker je glede tega med ljudmi veliko nejasnosti in pomanjkljivega razumevanja, ga je nujno širše pojasniti.

Ugotovitev ničnosti zakona

Resničen in izvršen zakon ne more biti razveljavljen!

Cerkev, ki je popolnoma zvesta zahtevnemu Gospodovemu učenju o zakonski zvezi moža in žene, pravi, da je zakon, ki je med dvema krščenima veljavno sklenjen ter izvršen v srcu in telesu, nerazvezan. Nobena človeška oblast ga ne more razvezati, tudi papež ne. Razveže ga le smrt.

Vendar je treba omeniti sicer izjemen in zelo redek primer, ko papež lahko poseže in podeli spregled glede nerazvezanosti. To je primer, ko je bil zakon veljavno sklenjen, vendar potem ni prišlo do popolne človeške izročitve, torej spolne podaritve. Papež lahko ob ustrezni škofijski dokumentaciji razveljavi zakonsko zvezo in tako omogoči sklenitev druge zveze. Cerkev namreč pravi, da zakon postane nerazvezan, ko se zgodita duhovna in telesna izročitev.

Zakon je bil lahko neveljavno sklenjen!

Včasih slišimo govoriti: »Cerkev je razveljavila zakon tega in tega.« Te besede so zelo neustrezne, saj Cerkev nikoli ne razveljavi veljavno sklenjenega in izvršenega zakona. Nikoli ne razveljavi resnično obstoječe zakonske zveze. V določenih primerih le ugotovi, da zakona kljub zunanjim znamenjem sploh nikoli ni bilo oziroma razglasi, da zakon tako rekoč ni bil zakon. Nikoli torej ne razveljavi danes resnično obstoječega zakona, temveč v določenih primerih ugotovi, da je bil zakon že od samega začetka neveljaven in v resnici sploh ni obstajal. Cerkev torej po natančni preiskavi včasih ugotovi, da je bil zakon navzven sicer obstoječ, a neveljaven.

Razglasitev neveljavnega, torej ničnega zakona iz razdiralnih zadržkov ali hibe v obliki je danes zelo malo.

Razdiralni zadržek je okoliščina, ki že sama po sebi napeljuje k ničnosti zakona. To je na primer spolna nezmožnost, zaradi katere zakonca ne moreta potrditi zakona s spolnimi odnosi (sem ne sodi sterilnost, ki sama po sebi ne ovira zakona, razen če je bila pred poroko namerno prikrita). Zadržek je razlika v veroizpovedi, torej poroka katoličana z nekrščenim brez škofovega spregleda. Zadržek je na primer tudi krvno sorodstvo.

Hiba v obliki je nepopolna izpolnitev pravnih ali kanonskih zahtev, ki jih določa Cerkev glede katoliške poroke. Da je zakon katoličana veljavno sklenjen, mora biti sklenjen pred pooblaščenim duhovnikom in pred dvema pričama, razen če je pri tem škof dal spregled. Poroka katoličana je v Cerkvi neveljavna, kadar je brez podeljenega spregleda sklenjena pred predstavniki druge Cerkve (razen pred pravoslavnim duhovnikom) ali je sklenjena samo pred civilnim matičarjem.

Takih primerov je danes manj prav zaradi priprav in pogovorov, ki jih pred poroko vodi in pripravlja duhovnik ali diakon s pooblastilom.

Ugotovitev ničnosti zaradi hibe v privolitvi

Veliko več je primerov, ko je bila poroka kljub velikemu slavju neveljavno sklenjena zaradi hibe v privolitvi. Privolitev je tista, ki pravzaprav uresniči zakon. Ne da bi se Cerkev hotela glede privolitve nagibati k previsokim, torej nedosegljivim idealom, vendarle upravičeno postavlja minimalne zahteve, in če te niso izpolnjene, po njenem sklenjeni zakon ni več pristen.

Za veljavno privolitev Cerkev zahteva, da sta moški in ženska svobodna, brez notranjih ali zunanjih pritiskov, da sta sposobna razsodnega premisleka o življenjskem stanu, v katerega stopata z izbranim partnerjem, in da se zavedata bistvenih obveznosti tega stanu (medsebojno občestvo v spoštovanju drugega in sebe; popolna zvestoba; nerazvezanost do smrti zakonca; sprejemanje otrok), da je njun korak resničen in v skladu z notranjim prepričanjem (sicer gre za simulacijo = laž), ne da bi drug pred drugim namerno skrivala določeno osebno značilnost, ki bi lahko po svoji naravi v veliki meri škodovala zakonskemu življenju.

V nasprotnem primeru je zakon lahko ničen in je kot tak po vsej verjetnosti ugotovljen, če je sklenjen:

  1. pod prisilo in v strahu;
  2. pod zvijačno prevaro, ki močno ogrozi zakonsko življenje;
  3. v zmoti glede zelo pomembne lastnosti, v katero smo bili prepričani ob sklenitvi zakona;
  4. z nameni, ki nasprotujejo zvestobi, nerazvezanosti zakonske vezi in sprejemanju otrok;
  5. v duševnem stanju, v katerem zakonska privolitev ni mogoča;
  6. s pomanjkljivo presojo glede sprejema in izročitve bistvenih zakonskih pravic in dolžnosti;
  7. z osebo, ki iz psihičnih razlogov ni sposobna sprejeti bistvenih zakonskih dolžnosti.

      Cerkev se pri ugotavljanju ničnosti zakona poglablja predvsem v dogodke ali podatke, ki se navezujejo na poročni obred. Vse, kar je sledilo poroki, je postranskega pomena in zgolj v pomoč pri pridobivanju dodatnih informacij in osvetljevanju tistega, kaj se je dogajalo pred in med poročnim slavjem. V tem se bistveno razlikuje od civilnih postopkov razveze. Na civilni ravni so namreč zapleti po poroki zadosten razlog za razrešitev zveze, ki je bila kljub vsemu veljavno sklenjena. Cerkev, ki si popolnoma upravičeno ne lasti nobene moči nad veljavnim in izvršenim zakonom, lahko le ugotovi ničnost zakona, ki je bil neveljavno sklenjen iz razlogov, navzočih pred ali med privolitvijo.

Dobra in slaba stran postopka

Razglasitev ničnosti zakona je v nekaterih brezizhodnih primerih prava rešitev. V današnjem času je pri sklenitvi zakona nezrelost pogostejša, tudi razlaga zgoraj omenjenih meril je nekoliko ohlapnejša, zato je tudi več ugotovljenih ničnih zakonov: več kot petdeset tisoč na leto po vsem svetu.

Čeprav postopek v nekaterih brezizhodnih primerih prinese rešitev, je vendarle zelo težaven. A ne v finančnem smislu, kar je prevladujoče mnenje! Seveda pri sami preiskavi in postopku nastanejo stroški, kot na vsakem drugem sodišču, vendar so v primerjavi s podobnimi civilnimi postopki ti stroški zanemarljivi. Poleg tega lahko osebe, ki so se znašle v težkem finančnem položaju, vedno zaprosijo za znižanje ali popolno oprostitev plačila.

Preiskava je mučna predvsem v psihološkem smislu, saj morajo biti dejstva natančno navedena. Osebno mnenje o neveljavnosti zakona zaradi hibe v privolitvi nikakor ne zadostuje, naj bo še tako razumno. Treba ga je podkrepiti še z dejanji, pričevanji in dokazi. Sodniki se, mimogrede, velikokrat znajdejo v neprijetnem položaju, ko imajo pred seboj le moralno prepričanje, da je bil zakon neveljaven, formalno pa tega ne morejo dokazati. Kadar pa so dokazi možni, morata zakonca svojo preteklost navadno pretresati do najintimnejših podrobnosti, kar je za nekatere zelo mučno.

Morebitna ugotovitev ničnosti zakona zadeva samo normativno razsežnost zakona, ne pa tudi čustvene, psihične, moralne in starševske razsežnosti. Tudi, če lahko dokažemo, da je bil zakon neveljaven, še vedno ostaja dejstvo, da sta se zakonca vsaj v nekem trenutku ali določenem obdobju imela rada in imela intimen odnos ter da imata še vedno moralne dolžnosti drug do drugega in do svojih otrok, ki vendarle niso nezakonski. Zakonca, ki slutita, da je bil njun zakon neveljaven in ga je kot takega potem potrdilo tudi sodišče, imata nemalokrat velike težave s predelovanjem duhovnih in moralnih razsežnosti zveze, ki sta jo na normativnem in zakramentalnem področju spoznala kot neveljavno. Velikokrat se tudi otroci znajdejo v neprijetnem položaju, ko se zavejo, da so pravzaprav sad zakona, ki ga pravno gledano nikdar ni bilo.

Ob dvomu se je treba poučiti

Okoliščin, v katerih je možno ugotoviti ničnost zakona, je razmeroma veliko, zlasti v današnjem času. Kljub temu pa se moramo odpovedati prehitremu in površnemu sklepanju. Če kljub vsemu upravičeno dvomite o veljavnosti vajinega zakona ali zakona vaših bližnjih, ne sklepajte prenaglo o ničnosti zgolj po lastni presoji! Šele v pogovoru z domačim župnikom ali duhovnikom, ki je v škofiji na razpolago za ta vprašanja, se bo razjasnilo, ali je treba primer nasloviti na pristojno škofijsko sodišče. Ko je primer naslovljen na sodišče, ga najprej prouči strokovnjak, pravnik ali sodnik cerkvenega sodišča, ki preveri, ali je prošnja za ugotovitev ničnosti zakona sprejemljiva in kakšne možnosti ima za ugodno razrešitev. Tako vložene prošnje razporejajo, v nadaljnjo obravnavo pa pošljejo tiste, pri katerih obstaja možnost primerne dokazljivosti. S tem se izognemo postopkom, pri katerih ni upanja za razrešljivost, in se izognemo nepotrebnim nevšečnostim podrobnejše preiskave.

Postopek razglasitve ničnosti zakona lahko razreši nekatere brezizhodne primere, in to bolj, kot bi si sprva upali pomisliti. Zato je potrebna dobra ozaveščenost o tem področju. Jasno pa je, da ugotovitev ničnosti ne more prinesti rešitve v vseh primerih. Daleč od tega. Večinoma se v zakonu pojavijo tako hude težave, da se zakonca razideta, čeprav je zakon popolnoma veljaven. Obstajajo tudi primeri, ko je zakon po vsej verjetnosti neveljaven, a se tega ne da dokazati.