ZAKON IN RAZGLASITEV NIČNOSTI

Temeljno načelo sklenitve zakona (cerkvene poroke) določa, da je zakonska zveza pogodba med možem in ženo s katero ustanovita dosmrtno zakonsko skupnost, ki je po svoji naravi naravnana v skupno dobro zakoncev in v roditev ter vzgojo otrok (kan. 1055 §1).

Pomembni bistveni zakonski lastnosti sta enost in neločljivost (kan. 1056). Med dvema krščenima osebama postane zakonska privolitev, ki vključuje zakonske namene in lastnosti zakrament (kan. 1055 §2), ki po telesni podaritvi drug drugemu, doseže zakramentalno trdnost in neločljivost. Zaročenca morata privolitev hoteti, jo izraziti javno (pred pričami in poročevalcem), na pravno formalni način (po predpisanem obredu in besedah) in biti zanjo pravno sposobna. Privolitev je dejanje volje s katero se mož in žena z nepreklicno pogodbo medsebojno izročita drug drugemu in sprejmeta z namenom, da ustanovita zakon (kan. 1057). Katekizem Katoliške Cerkve (1640) to zelo jasno opredeli, ko pravi »Zakonsko vez vzpostavi Bog sam, tako da sklenjeni in izvršeni zakon med krščenima ne more nikoli biti razvezan. Ta vez, ki izhajaj iz svobodnega dejanja poročencev in iz izvršitve zakona, je stvarnost, ki je odslej nepreklicna in pričenja zvezo, za katero jamči božja zvestoba sama. In ni v moči Cerkve, da bi se izrekla proti tej ureditvi božje modrosti.«

Če pride do propada zakona in »se pojavijo upravičeni dvomi glede veljavnosti zakramentalnega zakona je potrebno storiti vse, da se preveri njihova upravičenost« (Benedikt XVI, apostolska spodbuda Zakrament ljubezni št. 29). V tem duhu delujejo tudi vsa cerkvena sodišča, ki pomagajo vernikom v iskanju resnice glede njihove osebne situacije.

Namen postopka ugotavljanja ničnosti je razglasitev resnice s strani tretje osebe, ki je nepristranska, potem ko je strankama bila dana enaka možnost, da predložita dokaze in utemeljitve v zato predvidenem času, ki je običajno potreben, da lahko sodnik spozna resnico v zadevi in v skladu z njo izreče sodbo« (Benedikt XVI, nagovor Rimski Roti, 28. 1. 2006)

Ko cerkveno sodišče izreče sodbo glede ničnosti ali veljavnosti zakona v bistvu razglasi ali je pri sklenitvi zakona nastala veljavna ali neveljavna zakonska vez. Zato ne smemo govoriti o »izničenju zakona« ampak o razglasitvi oziroma o ugotovitvi ničnosti zakona.

RAZLOGI ZA NIČNOST

Za sklenitev zakramentalnega zakona je potrebna zakonska privolitev po zato predpisani liturgični obliki = poročnem obredu (kot to določa kanonična oblika poroke), ki jo izrazita moški in ženska, ki sta pravno sposobna in nimata zadržkov = ovir= prepovedi za zakon.

Razlogi za ničnost zakona se lahko nanašajo na pomanjkljivo obliko poroke, ki ni v skladu s predpisi, kot tudi zaradi obstoječih zadržkov, ki niso bili spregledani ali zaradi napake ali hibe v dejanju privolitve. V določenih primerih je možna tudi ločitev zakona, na primer, ko zakon ni bil izvršen (ker po sklenitvi zakonske zveze ni prišlo med zakoncema do spolnega dejanja, ki bi bilo primerno za roditev otrok), kot tudi v primeru, ko zakon ni postal zakrament (na primer: če je bil zakon sklenjen med krščeno in nekrščeno osebo, ali med dvema nekrščenima osebama).

RAZDIRALNI ZAKONSKI ZADRŽKI  (kann. 1073 – 1094 ZCP).

Razdiralni zakonski zadržki so zadržki, ki obstajajo v trenutku sklenitve zakonske zveze, bodisi pri enem ali obeh zaročencih in preprečujejo veljavno sklenitev zakona (kan. 1073). Določene zadržke lahko škof spregleda, nekaterih pa ne more. Razdiralni zadržki se lahko nanašajo na osebne lastnosti zakoncev, lahko so posledica kaznivega dejanja, ali nastanejo zaradi družinskih vezi.

Razdiralni zadržki za zakon so naslednji:

  1. Starost: Minimalna starost za moškega je 16 let, za žensko 14 let (kan. 1083). Za dopustno sklenitev zakonske zveze se zahteva polnoletnost obeh zaročencev, torej starost 18 let. Mladoletna oseba se lahko dopustno poroči samo s privolitvijo staršev ali pa s pregledom krajevnega ordinarija (= škof).
  2. Predhodna in trajna nezmožnost spolne združitve (kan. 1084). Gre za nesposobnost spolnega dejanja na naravni način (impotentnost). Neplodnost (sterilnost) ni predmet zadržka, kar pomeni, da zakon zaradi neplodnosti ni neveljaven.
  3. Obstoječa vez še veljavne zakonske zveze (kan. 1085). Dovolj je, da je bil zakon veljavno sklenjen. V tem primeru velja, da je zakon neločljiv, dokler ni dokazana njegova ničnost. Za katoliško Cerkev so veljavni tudi vsi naravni zakoni (npr. civilni zakon dveh nekrščenih oseb), ki so sklenjeni med nekrščenimi, kot tudi zakoni sklenjeni po obredih drugih ver, če gre za njihove vernike. Zakon dveh nekrščenih, ki se civilno poročita je za Cerkev veljavni naravni zakon, medtem ko civilni zakon krščene in nekrščene osebe za Cerkev ni veljaven.
  4. Sveti red: Neveljaven je zakon tistih, ki so prejeli diakonsko, duhovniško ali škofovsko posvečenje (kan. 1087), in tistih, ki so prejeli zaobljubo čistosti v redovni ustanovi (kan. 1088), ki so postali redovniki ali redovnice. Zadržek velja tudi za redovne brate.
  5. Zadržek različne vere preprečuje veljaven zakon, ki ga skleneta krščena in nekrščena oseba (kan. 1086). Na ta način se varuje vera kristjana; predvsem zaradi zavedanja, da je v mešanem zakonu zaradi razlik v veroizpovedi težje uresničiti zakonsko skupnost za vse življenje. Pod določenimi pogoji lahko škof ta zadržek spregleda. Glavni pogoj je, da katoliška stran obljubi, da ne bo odpadla od vere, da bo storila vse, ker je v njeni moči, da bo vzgajala otroke v katoliški veri in da nekatoliška stran ne nasprotuje tej obljubi katoliške strani.

Zadržki, ki nastanejo zaradi kaznivega ravnanja:

  1. Zadržek ugrabitve (kan. 1089): Veljavne zakonske zveze med možem in ženo, ki je bila ugrabljena ali pridržana zaradi sklenitve zakona ni mogoče skleniti, razen v primeru, ko se žena potem, ko je od ugrabitelja ločena in na varnem ter svobodnem kraju iz lastnega nagiba odloči za sklenitev zakona. Enako velja tudi v nasprotnem primeru, če bi bil ugrabljen moški.
  2. Zadržek zaradi umora (kan. 1090) nastane v primeru, ko oseba sama ali posredno po naročilu umori sozakonca ali pa zakonca tistega s katerim se namerava poročiti. Spregled zadržka je pridržan apostolskemu sedežu.

Zadržki, ki nastanejo zaradi družinskih vezi:

  1. Zadržek krvnega sorodstva preprečuje veljavno poroko v ravni črti (oče – hči, mati – sin) in do 4 kolena stranske črte (brat – sestra, stric – nečakinja, bratranec in sestrična) (kan. 1091) Zadržek krvnega sorodstva med bratom in sestro ni mogoče spregledati, škof = krajevni ordinarij pa lahko spregleda zadržek v ostalih kolenih.
  2. Zadržek svaštva v ravni črti (kan. 1092) nastopi v primeru poroke moža z ženinimi predniki ali potomci (njeno materjo ali njeno hčerko, tasta s snaho, tašče z zetom). Zadržek lahko spregleda škof samo zaradi velikih razlogov, pri tem je potrebno upoštevati tudi civilno zakonodajo.
  3. Zadržek zakonitega sorodstva (kan. 1094) nastane zaradi posvojitve. Neveljavno sklenejo zakon vsi v ravni črti in v drugem kolenu stranske črte (Posvojitelj in posvojenka, ali sin posvojitelja in posvojenka, ki sta pravno gledano brat in sestra). V kolikor preneha posvojitveno razmerje preneha tudi zadržek.
  4. Zadržek javne spodobnosti nastane iz neveljavnega (npr. samo civilnega) zakona, ali iz splošno znanega ali javnega priležništva (zunajzakonska skupnost) in prepoveduje zakon v prvem kolenu ravne črte med možem in ženinimi sorodnicami ter obratno (poroka moža z materjo partnerke ali njeno hčerko) (kan. 1093).

KANONIČNA OBLIKA POROKE

Kanonična oblika poroke je predpisana oblika poroke (poročni obred) po kateri se morajo poročiti vsi pari, od katerih je vsaj eden od skleniteljev katoličan ali je bil v katoliško Cerkev veljavno sprejet, razen v primeru, ko krajevni ordinariji podeli spregled od kanonične oblike zaradi resnih in upravičenih razlogov. (kann. 1109-1117) (npr. poroka katoličana s pravoslavno osebo po pravoslavnem obredu)

Pri kanonični obliki poroke gre za to, da si zaročenca izmenjata zakonsko privolitev ob navzočnosti škofa ali župnika, lahko pa tudi ob navzočnosti duhovnika ali diakona, če ju pooblasti, kdo od prvih dveh. Poročevalec mora sprejeti privolitev zaročencev v navzočnosti vsaj dveh prič. (kan. 1108). Priči morata biti polnoletni. V primeru poroke katoličana in pravoslavnega zakonca, mora biti poroka sklenjena pred duhovnikom in ne pred dikaonom.

HIBE ALI NAPAKE V PRIVOLITVI

Zakonska privolitev je za nastanek zakonske zveze bistvena, zato je njena pravilnost in veljavnost izredno pomembna. V veliki večini primerov se kot razlog za ničnost ugotavljajo prav hibe, oziroma napake v privolitvi (kann. 1095 – 1099, 1101-1103). Hibe v privolitvi nastanejo zaradi psihične nesposobnosti, zaradi hotene napake v privolitvi, ali zaradi hibe v svobodi glede privolitve. Preden na kratko predstavim ničnostne razloge je potrebno opozoriti, da morajo hibe ali napake obstajati ali vsaj nastati v trenutku sklenitve zakonske zveze.

Hibe nesposobnosti

Psihična nesposobnost za sklenitev zakonske zveze (kan. 1095) je hiba, ko vsaj eden od skleniteljev zakonske zveze zaradi psihičnih razlogov:

  1. a) ne more zadostno razumno ravnati (kan. 1095, 1°), in zato ni sposoben takega dejanja volje, ki je potrebno za privolitev v zakon, bodisi zaradi duševnih bolezni, psihičnih motenj, trajnih psihoz ali zaradi drugih anomalij razumskih sposobnosti, ki so lahko prehodne ali trajne narave, pomembno pa je, da so prisotne v osebi v trenutku izmenjave zakonske privolitve.
  2. b) trpi zaradi hudo pomanjkljive razsodnosti glede sprejema in izročitve bistvenih zakonskih pravic in dolžnosti (kan. 1095, 2°). To pomanjkljivost ima oseba, ki je nesposobna, da bi presodila, kaj so bistveni zakonski nameni, pravice in dolžnosti in zato ni sposobna, da se zanje samostojno in svobodno odloči, ter da jih prevzame.
  3. c) ne more izpolniti, še vedno zaradi psihičnih vzrokov, ene ali več bistvenih zakonskih dolžnosti (kan. 1095, 3°), kot so na primer skupno dobro zakoncev, medsebojna pomoč, skupno življenje, spolnost in roditev ter vzgoja otrok, zakonska zvestoba in zakonska neločljivost oziroma nerazvezljivost.

Nesposobnost mora obstajati v trenutku zakonske privolitve. Nesposobnost ne smemo enačiti s težavo, čeprav je ta zelo velika, glede kritične in svobodne presoje in glede odločitve za zakon ali glede izpolnitve njegovih bistvenih obveznosti. Samo nesposobnost in ne težava je razlog za ničnost zakona. Glede težavnostne stopnje oziroma nesposobnosti je potrebno v postopku ugotavljanja (včasih lahko tudi že predhodno) pridobiti izvedenčevo mnenje (npr. zdravnika, psihiatra ali psihologa (kan. 1678 §3 GJUS)).

Hibe izključevanja

Hiba v privolitvi lahko nastopi tudi zaradi izključevanja (simulacije) (kan. 1101 §2). Izključevanje nastane, ko se oseba zaveda in ve, da to kar obljubi pri poroki ne bo spoštovala. Preprosto povedano oseba se laže, ko izreka privolitev, ker to kar obljublja izključuje, ve da noče ali da ne bo uresničila ali spoštovala v zakonu.  Gre torej za pozitivno dejanje volje, oziroma za resnično odločenost s katero se izključuje zakon sam (popolna simulacija) ali kakšen bistveni namen ali njegova lastnost (delna simulacija). Tako dejanje volje je lahko izraženo nedvoumno in jasno (usmerjeno k predmetu izključitve, npr. izključujem otroke v zakonu, izključujem zakonsko zvestobo) ali implicitno – prikrito (usmerjeno samo posredno k predmetu izključitve, npr. prednost dajem karieri ali službi, zato bom uporabljal kontracepcijo, da preprečim spočetje), resnično ali v možnosti oziroma storjeno, ali nepreklicano in zato še vedno v trajanju.

Nekaj primerov:

  1. a) Popolna simulacija (izključitev) nastopi v primeru, ko se izključuje sam namen sklenitve zakona, ko oseba ne prevzame dolžnosti, ki so bistvene za zakon, ali ko se obveže le delno v stvareh, ki niso bistvene za zakon. (npr. zaradi materialne koristi, družbenega položaja) (npr. dediščina, državljanstvo). Popolna simulacija lahko nastopi tudi v primeru, ko se nekdo opredeljuje da ni veren, zaradi pomanjkanja vere vendar v smislu, da izključuje poroko kot tako. Pravzaprav noče poroke, zanj je to zgolj neumna in preživeta in nepotrebna formalnost, ki jo pač hoče druga stran. Da privoli v poroko ima zato v mislih druge cilje in razloge.
  2. b) Delna simulacija nastane, ko oseba sicer želi zakon z drugo osebo, vendar pri tem izključuje katero izmed zakonskih bistvenih obveznosti ali lastnosti. Na primer:

I.) Izključuje otroke ali zakonska dejanja, ki so primerna za spočetje. Ko si pridržuje pravico do splava, do redne uporabe kontracepcije, do sterilizacije in to zaradi različnih razlogov.

II.) Izključuje neločljivost oz. nerazvezljivost. Gre za zavestno odločenost, da ima  oseba pravico do ločitve in sklenitve nove zakonske zveze, bodisi zaradi ideoloških ali praktičnih razlogov in to s kakršno koli ločitvijo (npr. civilna razveza).

III). Izključuje enost ali zvestobo v smislu dopušča zunajzakonska razmerja, prešuštva, skok če plot, prostituiranje, izključuje dolžnost popolne podaritve sebe in svoje spolnosti zgolj zakoncu.

IV). Izključuje blagor zakoncev v smislu skupnega dobrega obeh zakoncev. Pravo sicer ne določa natančno kaj je skupno dobro, velja pa mnenje, da gre za medsebojno sodelovanje in medsebojno pomoč in spoštovanje zakonca. Kdor bi absolutno izključeval eno ali vse tri stvari, izključuje tudi skupno dobro. V izključevanje skupnega dobrega lahko štejemo tudi hoteno in načrtovano nemoralno in nevarno spolno življenje (posilstvo ali siljenje sozakonca v nemoralna spolna dejanja in perverzije).

V). Izključuje zakramentalnost zakona, oziroma to, kar želi Cerkev s sklenitvijo zakonske zveze, to pa je zakon v vseh svojih bistvenih namenih in lastnostih. Pri izključevanju zakramentalnosti ne gre toliko za vprašanje človekove osebne vere v Boga in zakrament zakona, kot za vprašanje človekove vere v zakon sam, v to kar zakon je v svojem bistvu, od Boga ustvarjena oblika življenja moža in žene, položena v samo človeško naravo. Kdor izključuje zakrament zakona zato pravzaprav izključuje zakon sam.

 

Hibe nesvobodne privolitve:

  1. a) Fizična prisila ali hud zunanji strah (kan. 1103). Strah mora biti hud, oziroma velik (splošno hud za vse ljudi ali hud samo za konkretno osebo), zunanji in ne notranji (torej povzročen od zunaj, s strani ene ali več oseb), lahko je strah s strani povzročitelja povzročen namerno ali nenamerno, da se doseže sklenitev zakona, dovolj je, da ga oseba, ki se boji, tako razume in se zato, da bi se rešila strahu poroči pod prisilo strahu. Strah lahko nastopi tudi zaradi strahospoštovanja do določenih oseb, ko se ustrahovana oseba boji, da bo izgubila spoštovanje druge osebe ali da se ji bo ta odrekla, če ne privoli v zakon.
  2. b) Zmota v osebi (kan. 1097 §1) nastopi, ko gre za fizično zmoto v osebi, (poročim se z drugo osebo kot sem mislil), ne pa, ko gre za zmoto glede njene osebnosti ali značaja.
  3. c) Zmota v lastnosti druge osebe (kan. 1097 §2), ki je naravnost in predvsem hotena, in predstavlja razlog za poroko. Zakon je ničen tudi v primeru, če gre za lastnosti osebe, ki so hotene in so pred/pogoj za sklenitev zakona. Seveda te lastnosti ne smejo biti banalne ampak pomembne za zakonsko življenje in bi brez njih zakonsko življenje bilo zelo moteče.
  4. d) Zvijačna prevara (kan. 1098) o takšni lastnosti druge osebe, ki more po svoji naravi zakonsko življenjsko skupnost zelo motiti in je bil namen prevare doseči privolitev. (Npr. lažna nosečnost, itd) Zvijačno prevaro lahko povzroči tako zaročenec, kot tudi tretje osebe.
  5. e) Pogoj (kan. 1102) – Pod bodočim pogojem zakona ni mogoče veljavno skleniti (kan. 1102 1). Zakon sklenjen pod preteklim pogojem pa je veljaven glede na to ali pogoj obstaja ali ne (kan. 1102 §2). Pogoj se dopustno lahko postavi samo z dovoljenjem krajevnega ordinarija = škofa (kan. 1102 §3).

Spregled (ločitve)

V primeru zakona, ki ni zakrament in v primeru, ko zakramentalni zakon še ni izvršen je možno prositi papeža za spregled zakona v smislu ločitve. Gre za milost, ki se podeli po uradnem in izvensodnem postopku.

Zakon, ki ni izvršen

Neizvršen zakon med krščenima ali med krščeno in nekrščeno osebo lahko papež zaradi pravičnega razloga razveže na prošnjo ene ali obeh oseb (1142; prim. kann. 1697-1706). Postopek ugotavljanja neizvršenega zakona – (»super rato«) poteka po administrativnem in ne po soden postopku. Zakon je izvršen šele, ko zakonca po sklenitvi cerkvene poroke na človeška primeren način (naravni) imata zakonsko spolno dejanje, ki je primerno za spočetje otroka. Tako uresničita enega od bistvenih namenov samega zakona, in po katerem postaneta eno telo (kan. 1061 §1). Na ta način se zakonca predata in izročita drug drugemu ne samo v besedi, ampak tudi v telesu.

Nezakramentalni zakon

Nezakramentalni zakon je zakon med krščeno in nekrščeno osebo, (pravimo mu tudi mešan zakona) ali med dvema nekrščenima osebama (pravimo mu tudi naravni zakon). Čeprav je po notranji naravnanosti vsak zakon neločljiv ga lahko v določenih primerih papež razveže v korist vere, ali pa se razveže s samim dejanjem nove poroke (Pavlinski privilegij), ko gre za osebo, ki jo je zaradi krsta zapustil nekrščeni zakonec. Nezakramentalni zakon med krščeno in nekrščeno osebo v korist vere lahko razveže papež, nezakramentalni naravni zakon med dvema nekrščenima osebama, od katerih ena prejme krst in jo druga oseba zaradi dejstva, da je partner postal kristjan, zapusti, pa z dovoljenjem krajevnega ordinarija.

Papeški spregled v korist vere

O tem govori dokument Oblast Cerkve, Navodila glede postopka razveze zakonske vezi v korist vere, ki jih je potrdil papež Janez Pavel II, 16. 2. 2001 in jih je izdala Kongregacija za nauk vere dne 20. 4. 2001.

Podobno kot v primeru spregleda zaradi neizvršenega zakona tudi spregled v koristi vere ni pravica, ampak dejanje milosti in usmiljenja, ki jo papež podeli v duhovni blagor prosilca. Za spregled nezakramentalnega zakona se zahteva upravičen razlog v korist vere.

V primeru, da je po poroki zakon postal zakrament, se lahko milost spregleda podeli samo v primeru, če sklenitvi zakonske zveze ni sledila izvršitev zakona. V tem primeru je potrebno dokazati poleg tega, da je bila v času sklenitve zakona vsaj ena oseba nekrščena tudi, tudi da po krstu druge osebe ni prišlo do izvršitve zakona.

Prav tako mora biti ugotovljeno, da ni več realne možnosti, da bi se zakonsko življenje obnovilo in da zakonec, ki prosi za ločitev, ni glavni krivec za razpad prve zakonske zveze, ter da oseba s katero se želi poročiti ni sokriva za razpad zakonske zveze. Preveriti je potrebno tudi ali prosilec izpolnjuje naravne in civilne obveznosti do otrok in prvega zakonca. Prav tako je potrebno ugotoviti ali obstaja nevarnost pohujšanja, ki bi ga tak spregled povzročili med ljudmi, kar je zadosten razlog, da se spregleda ne podeli.

Da ne bi prišlo od zlorabe spregleda v korist vere ni možna vnovična podelitev spregleda. Zato tudi ni možno podeliti spregleda v korist vere za sklenitev nezakramentalnega zakona.

Postopek se začne s pisno prošnjo prosilca, kateri priloži vse potrebne dokumente. Začetni del postopka in preiskave se opravi v okviru škofije pod vodstvom krajevnega škofa, ki imenuje branilca vezi in svetovalca. Zbiranje dokazov pa lahko zaupa preiskovalcu sodniku ali drugi primerni osebi.

Preiskovalec mora zaslišati prosilca, sozakonca in osebo s katero želi prosilec skleniti novo zakonsko zvezo. Postopek se lahko nadaljuje tudi v primeru, ko se sozakonec ne želi udeležiti zaslišanja, kar pa je potrebno zabeležiti v zbrano gradivo.

Glede krsta zakoncev in glede razlogov za razpad zakona sme preiskovalec zaslišati tudi starše, kot tudi ostale sorodnike in znance.

V krajih, kjer je živel nekrščeni zakonec je potrebno preveriti ali nekrščeni zakonec morda ni prejel veljavnega krsta v katoliški ali kaki drugi veri.

Po zaključeni preiskavi podata pisno mnenje in pripombe tudi branilec vezi in krajevni škof. Zbrano gradivo se pošlje na Kongregacijo za nauk vere, ki je pristojna za odločitev. Posebno natančno se obravnavajo primeri v katerih je prišlo do podelitve krsta nekrščene strani, kot tudi primeri v katerih se zdi, da prosilec ne izpolnjuje naravnih in civilnih obveznosti do otrok in zakonskega druga iz prvega zakona. Če se po pregledu dokumentacije odločijo, da prošnji ugodijo, zadevo predložijo svetemu očetu, da podeli spregled v korist vere. Kongregacija za nauk vere nato pošlje obvestilo škofu, ki ga posreduje strankama v postopku in župnijam krsta in poroke.

pripravil: Jožef Koren, generalni vikar.