Začetki

Prebivalci področja, kjer se danes nahaja Slovenija, so se s  krščanstvom srečali že zelo zgodaj, v antičnem času. Znani so škofijski  sedeži v Petoviju, Celeji in Emoni. Prvi dve stoletji je bilo krščanstvo  v rimskem cesarstvu zatirano in preganjano. O tem pričajo številni  mučenci, tudi na naših tleh, ki so darovali svoje življenje za Kristusa.  Za širjenje krščanstva na našem ozemlju ima velike zasluge škofijski  sedež v Ogleju, ki je oznanjevanje evangelija usmeril proti vzhodu.  Proti koncu 8. stoletja je bila »misijonska« meja med Oglejem in  Solnogradom postavljena na reko Dravo (796), ki jo je cesar Karel Veliki  potrdil na začetku 9. stoletja (811).

Prva omemba škofa v Kopru

Že zelo zgodaj se omenja škof tudi v Kopru in sicer leta 599 v pismih  papeža Gregorja Velikega (590-604). Škofija je morala nastati nekaj let  prej. Ozemeljsko verjetno ni bila velika; obsegala je samo mesto z malo  zaledja. Zdi se, da je prenehala obstajati zaradi nezadostnih  materialnih osnov, še bolj verjetno pa zaradi tega, ker je bila  odstranjena herezija, ki je v tistem času razdeljevala škofijske sedeže  na zagovornike in nasprotnike Rima. Ko so se zadeve umirile, ni bilo več  potrebe po »dodatnih« škofijah. Na sinodi v Rimu leta 680 ni bilo več  škofa iz Kopra, kar pomeni, da škofija ni več obstajala.

Sveti Nazarij

Legenda iz 17. stoletja postavlja ustanovitev škofije na začetek 6.  stoletja in kot prvega škofa omenja sv. Nazarija. Ta legenda je po vsej  verjetnosti povezana s češčenjem relikvij milanskega mučenca sv.  Nazarija, ki je umrl na začetku Dioklecijanovega preganjanja (ok. 304).  Tudi obnova škofijskega sedeža za časa papeža Štefana (752-757) je  dvomljiva, saj je temeljila na spominu na škofijski sedež ob prelomu iz  6. v 7. stoletje. Zapis o tej oživitvi škofije je zapisan samo v  Dandulovi Kroniki. Drugi viri pa o oživitvi škofije molčijo . Zanimivo  pa je, da je Koper vedno ohranil status mesta, kar je bila prednost samo  tistih krajev, ki so bili sedež škofije.

Od Gregorja Velikega dalje

Od papeža Gregorja Velikega, ki prvi omenja škofa v Kopru, ves  zgodnji srednji vek molči o tem, da bi bil škofijski sedež v Kopru  zaseden. Šele ko so se mesta začela prebujati in se osamosvajati izpod  oblasti fevdalcev, se je prebivalstvo mesta Koper prebudilo. Mesto je  leta 1186 oblikovalo samostojen komun. Trgovina, ki je bila tedaj glavni  dejavnik moči in pomembnosti, je postala tudi v Kopru zelo živahna.  Glavni predmet trgovanja je bila sol in nekateri drugi izdelki. Da bi si  utrdili položaj in bi se mogli kosati z drugimi mesti, so prebivalci  Kopra želeli, da jih podpre tudi cerkvena moč, torej lasten škof.  Zagotovili so dohodke, potrebne za delovanje škofije. Papež Aleksander  III. (1159-1181) je zato dovolil, da mesto Koper ponovno dobi lastnega  škofa in je podelil oglejskemu patriarhu pravico, da ga imenuje. To se  je zgodilo, po pripovedi škofa Naldinija , leta 1187, ko je mesto  zagotovilo obljubljene dohodke. Najprej je škofijo upravljal Aldiger  (1187-1216), kateremu je sledil Absalon (+ ok. 1242), ki si je s svojim  življenjem in delovanjem zaslužil javno češčenje vernikov. Njima sledijo  vse do združitve s tržaško škofijo škofje, ki jih v svojem Cerkvenem  krajepisu našteva Naldini.

Škof Naldini in Vergerij

Od škofov, ki so vodili koprsko škofijo in so bili pomembni za njen  razvoj, bi posebej omenil dva: Petra Pavla Vergerija in Pavla Naldinija.O Petru Pavlu Vergeriju je Naldini zapisal:
»Za Koprčana Petra Pavla Vergerija je bila Nemčija vir tako njegove  začetne veličine kot njegovega propada. Ker je papež Pavel III. ocenil,  da Vergerij pozna germanski značaj, saj je v imenu Klemena VII.  služboval pri rimskem cesarju, ga je leta 1535 kot svojega nuncija  poslal tako med katoliške kot protestantske vladarje, da bi skrivaj  pripravil zasedanje skupnega koncila. Ko ga je poklical nazaj v Rim, ga  je 5. maja leto kasneje počastil s škofovskim naslovom v Modrušu oziroma  Krbavi v Dalmaciji, ko pa je zgubil škofa sedež v Kopru, ga je še  istega leta 1536 imenoval za škofa v njegovem rojstnem mestu. Svojih  škofovskih dolžnosti se je lotil z veliko vnemo in bi bil lahko srečen,  če se ob pogostih potovanjih v Nemčijo ne bi bil navzel mlačnosti in  pogubnih misli. Pridobil si je naklonjenost protestantov in omajal svojo  predanost Cerkvi, sprijateljil se je s krivoverci in odtegnil svojo  spoštljivost sveti veri. Ko je na začetku leta 1539 za to zvedel Rim, ga  je strogo opozoril na rezidenčno dolžnost in mu ponudil razrešitev z  upokojitvijo. Ker pa ga je spodbujal morda preveč nemiren duh in so ga  obvladovale strasti, ki se jih je bil navzel, ali pa ga je zaslepil  prevelik pohlep po uglednejšem položaju, se je nekaj mesecev kasneje kot  predstavnik francoskega kralja udeležil zborovanja v Wormsu in tam 1.  januarja 1541 pred pridigarji zagovarjal protestantske vladarje. Končno  se je le vrnil v rojstno mesto, vendar je s seboj prinesel krivoverske  obrede, lažne dogme in nove nauke, s katerimi se je izneveril Cerkvi,  evangeliju in sveti veri, ter začel širiti Lutrovo krivo vero. V letih  1544 in 1545 sta bila zato proti njemu imenovana dva komisarja, a je  pred njima zbežal in skoraj vse leto 1546 živel v Mantovi. Zaradi  nezanesljivosti enega od komisarjev pa se je, potem ko se je spor  umiril, brez težav vrnil v rojstno mesto razganjat svoje verne ovčice.  Ko niso pomagale niti zvijače njegovega someščana, kateri ga je  nadomeščal in o katerem je pisal v svojih učenih spisih, je bil papež  Pavel III. prisiljen, da ga je septembra 1548 z izobčenjem odstranil s  škofovskega sedeža in mu odvzel škofovsko mitro. In tako se je  nesrečnež, izgnan bolj kot iz svoje domovine iz svoje vere, vrnil v  Nemčijo, kjer je v več knjigah, enako gnusnih kot neukih, uničujoče  pisal o sveti veri in 4. oktobra 1565 v Tübingenu na Saškem ob  strahovitem tuljenju izdavil svojo dušo« .
O sebi pa je Naldini zapisal:

»Brata Pavla Naldinija iz svetega reda avguštincev, kateremu je  služil v zelo starem avguštinskem samostanu v Padovi, svojem rojstnem  mestu, je na čelo koprske Cerkve 11. marca 1686 postavil papež svetega  in večnega spomina Inocenc XI. Čeprav ga je izbral že septembra leto  poprej, ga zaradi dolge in mučne bolezni, ki ga je priklepala na  posteljo, ni mogel imenovati na to mesto pred navedenim datumom.  Petindvajsetega dne omenjenega meseca in leta (na praznik Marijinega  oznanjenja) ga je kardinal Aleksander Crescentio ob navzočnosti dveh  škofov, Jožefa Eusanija iz Porfira in Petra Antona Capobianca iz  Lakonije, v cerkvi sv Avguština v Rimu posvetil, že takoj 9. junija, na  praznik svete Trojice, pa je slovesno prispel v Koper. Prevzel je  vodenje … A le kam siliš, lahkomiselno pero? Ustavi se! Bledi slavi  ničevosti ali predrznosti gre naproti, kdor se še za življenja loti  pisanja o samem sebi« .
Njegova zasluga je, da zbral in izdal knjigo, ki govori o slavni  preteklosti škofije. Tako opisuje koprsko stolnico in škofe, kapitelj  ter predstavlja škofijske in redovne cerkve v mestu Koper kakor tudi v  Izoli in Piranu. Prav tako predstavi oba primestna dekanata z vsemi  župnijami.
Vsekakor je ena njegovih večjih zaslug ustanovitev »Ilirskega semenišča«  za vzgojo duhovnikov v Kopru leta 1710. Delovalo je vse do leta 1818.,  ko je bilo zaradi pomanjkanja kandidatov ukinjeno in preneseno v Gorico.

Ozemlje škofije 

Ozemlje škofije ni bilo veliko. Raztezalo se je od Rižane do  Dragonje. Priključene so bile tudi vasi z obeh strani teh rek. Škofija  je bila upravno razdeljena na mesto in dekanije s sedeži v Piranu  (Piran, Savudrija s podružnicami, Kaštel), Izoli, Kubedu (z župnijami:  Kubed, Movraž, Sočerga, Truške, Marezige, Sv. Anton, Tinjan, Dekani in  Lazaret) in Krkavčah (z župnijami: Krkavče, Šmarje pri Kopru, Pomjan,  Koštabona, Korte). Po letu 1784 pa so bile škofiji priključene še  župnije Milje, Osp in Predloka.

Avstroogrska

Po ponovni vzpostavitvi avstrijske oblasti na Primorskem je prišlo na  vrsto tudi vprašanje števila škofij v Istri. Komisija na Dunaja je  menila, da jih je preveč. Po dolgih pogajanjih, pogovorih in izmenjavi  stališč med cesarjem in papežem ter njihovimi svetovalci je prišlo do  ukinitve koprske škofije, čeprav je papež dolgo vztrajal pri tem, da  koprska škofija ostane. Mesto Koper pa je doseglo, da se bo novi škof  imenoval tržaško-koprski in da bo cerkev v Kopru konkatedralna.  Tržaškemu škofu je bilo tudi dovoljeno, da prevzame grofovski naslov, ki  ga je imel koprski škof. Tako je papež Leon XII. dne 30. julija 1828  izdal bulo »Locum beati Petri« in koprsko škofijo pridružil tržaški,  cesar (Franc II.) pa je določil, da je metropolitanski sedež v Gorici .

Med I. in II. vojno

Obdobje od časa cesarja Jožefa II. do konca II. svetovne vojne je  bilo obdobje velikih političnih in gospodarskih sprememb. Kot se je  menjala politika, tako so se spreminjali tudi pogoji za delovanje  različnih ustanov, tudi cerkvenih. Reforme, ki so jih izvajali svetni  oblastniki, so spreminjale odnose in cerkvene ustanove postavljale v  vedno bolj negotov in podrejen položaj. Ukinjeni so bili številni  samostani in bratovščine. V začetku 19. stoletja je bilo pomanjkanje  duhovnikov kar veliko, pa tudi izobrazba duhovnikov ni bila ustrezna.  Večina tistih, ki so delovali je živela v pomanjkanju in revščini. Sredi  stoletja se je položaj začel izboljševati, za kar imajo zasluge vsi  tržaško-koprski škofje; v 19. stoletju so bili pretežno slovenskega  rodu. Vzrok je bil verjetno politične narave, saj so se cesarji bali  italijanskega nacionalizma in niso zaupali Italijanom. Sicer pa je bila  večina prebivalstva slovanska, torej Slovenci in Hrvati.

Po združitvi škofij so se zvrstili na sedežu tržaško-koprske škofije naslednji škofje:
Matevž Ravnikar (1830-1845), Jernej Legat (1846-1875), Juraj Dobrila  (1875-1882), Janez Nepomuk Glavina (1882-1895), Andrej Šterk  (1896-1901), Frančišek Ksaverij Nagl (1902-1910), Andrej Karlin  (1911-1919). Ko se je Andrej Karlin z nastopom italijanske uprave moral  odpovedati škofijskemu sedežu, je bil za škofa imenovan Angelo  Bartolomasi (1919-1923) in bil kmalu zatem prestavljen v Pinerolo.  Nasledil ga je Alojzij Fogar (1923-1936), kateremu je sledil kot  apostolski administrator goriški nadškof Carlo Margotti (1936-1938). V  maju leta 1938 pa je vodstvo škof tržaško-koprske škofije prevzel  Antonio Santin (1938-1975), ki je na to mesto prišel z Reke.

Italijanski nacionalizem, povezan s fašizmom, je slovenskemu  prebivalstvu tržaško-koprske škofije prizadejal veliko gorja. Iz javnega  življenja je moralo izginjati vse, kar je dišalo po slovenstvu in  slovanstvu. Ukinjene in zatrte so bile vse zakonite civilno pravne  ustanove Slovencev in tudi Hrvatov v Italiji. V začetku je bila Cerkev  edino zatočišče za vse, ki niso bili Italijani. Pa tudi to ni trajalo  dolgo, saj so prepovedi uporabe domačega jezika sledile ena za drugo.  Vsi ti pritiski so bili prisotni na vseh področjih življenja. Ne samo,  da se je moral zadnji slovenski škof v Trstu (Karlin) odpovedati  škofiji, tudi njegovemu nasledniku Angelu Bartolomasiju, ki je bil  Italijan, so italijanski nacionalisti silno nasprotovali, ker se je  boril za pravice manjšine in njenih duhovnikov. Moral je prositi za  premestitev. Škof Alojzij Fogar, Furlan, ki je prišel za njim, je  obsojal pritisk nacionalistov na manjšino. Prav tako ni bil zadovoljen z  molkom Vatikana. Moral se je umakniti iz Trsta v Rim. Kot dveletni  administrator tržaško-koprske škofije je nadškof Margotti v soglasju z  uradno politiko nadaljeval z raznarodovanjem slovenskih in hrvaških  vernikov. Najbolj pa je tedanjemu režimu ustrezal njegov naslednik  Antonio Santin, ki je ostal škof vse do leta 1975.

Po II. svetovni vojni

Po drugi svetovni vojni so na ozemlju Slovenije uradno obstajale:  Goriške nadškofija, Tržaško – koprska in Reška škofija. Škofje omenjenih  škofij niso mogli vršiti svoje službe na ozemlju, ki je pripadalo drugi  državi, zato je Sveti sedež ustanovil tri ustrezne apostolske  administrature.

Administracija slovenskega dela reške škofije je obsegala dekaniji  Trnovo (Ilirska Bistrica) in Hrušico. Prvi administrator tega dela  škofije v Sloveniji je 22. marca 1947 postal msgr. Karel Jamnik, župnik  in dekan v Trnovem. Po njegovi smrti (3. novembra 1949) je Sveti sedež  za drugega apostolskega administratorja imenoval dr. Josipa Srebrniča,  škofa na Krku.
1. aprila 1951 je postal apostolski administrator ljubljanski škof msgr.  Anton Vovk. Po enajstih letih je Sveti sedež za novega apostolskega  administratorja imenoval g. Albina Kjudra, župnika in dekana v Tomaju,  ki je prevzel upravo 12. julija 1961.
17. juliju 1964 pa je postal upravitelj tega ozemlja dr. Janez Jenko,  apostolski administrator v Novi Gorici, ki je upravo prevzel l.  septembra 1964.

Za administratorja slovenskega dela goriške nadškofije je Sveti sedež  15. septembra 1947 imenoval dr. Franca Močnika, župnika v Solkanu.  Službo administratorja pa je opravljal samo do 12. oktobra 1947, ker je  bil izgnan v Italijo kot nezaželena oseba. 28. februarja 1948 je bil  imenovan njegov naslednik, dr. Mihael Toroš, profesor bogoslovja v  Gorici, ki je bil tudi upravitelj poreško-puljske škofije. Sedež uprave  je imel še nekaj časa v Poreču, novembra 1949 pa se je preselil v Novo  Gorico, na Kapelo, v frančiškanski samostan, kjer je 29. decembra 1963  tudi umrl.
Zadnjega decembra leta 1963 je bil za kapitularnega vikarja izvoljen njegov delegat Andrej Simčič, župnik in dekan v Solkanu.
20. aprila 1964 pa je Sveti sedež imenoval novega apostolskega  administratorja dr. Janeza Jenka, dotedanjega generalnega vikarja v  Beogradu.

Dr. Franca Močnika, župnika v Solkanu, je Sveti sedež imenoval tudi  za apostolskega administratorja dela tržaško-koprske škofije v  Sloveniji. Po izgonu ga je 25. novembra 1947 nasledil poreški škof dr.  Dragutin Nežić s sedežem v Pazinu.
1. aprila 1951 je ljubljanski škof msgr. Anton Vovk prevzel upravo  župnij izven Svobodnega tržaškega ozemlja, 13. oktobra 1954 pa še vse  druge župnije na Koprskem.
Apostolski administrator slovenskega dela tržaško-koprske škofije je 28.  septembra 1955 postal dr. Mihael Toroš, njegov namestnik oziroma  delegat pa Albin Kjuder, župnik in dekan v Tomaju. Kasneje ga je Sveti  sedež imenoval za apostolskega administratorja tržaško-koprske škofije v  Sloveniji, katero je prevzel 12. julija 1961. Upravljal jo je tri leta,  kajti Sveti sedež je 17. julija 1964 dr. Janeza Jenka, apostolskega  administratorja za slovenski del goriške nadškofije imenoval še za  administratorja tržaško-koprske škofije v Sloveniji. Hkrati je bil  imenovan tudi za naslovnega škofa akufidskega. Posvečen je bil 6.  septembra 1964 v Logu pri Vipavi. Naročeno mu je bilo, naj sedež  administrature, ki jo je sprejel v upravo 1. septembra 1964, prenese v  Koper.

Apostolska administratura

Kmalu (21. decembra 1964) je konzistorialna kongregacija izdala  dekret, ki je stopil v veljavo l. januarja 1965, po katerem imajo vse  tri administrature enotno cerkveno upravo in naslov Apostolska  administracija za Slovensko Primorje.

Obnovitev škofije Koper

Meje škofij je bilo mogoče dokončno urediti šele po sprejetju  meddržavnega sporazuma med Italijo in Jugoslavijo, ki je bil podpisan  leta 1975 v Osimu in ratificiran 1977. Zato je lahko papež Pavel VI. 17.  oktobra 1977 podpisal bulo »Prioribus saeculi«, s katero je obnovil  koprsko škofijo in jo povečal na račun delov goriške nadškofije in reške  škofije, ki so ostali v Sloveniji. Obnovljena škofija je bila s tem  odlokom tudi izvzeta iz goriške cerkvene pokrajine in priključena  slovenski metropoliji v Ljubljani.

dr. Janez Jenko      

Prvi redni škof obnovljene in povečane koprske škofije je postal njen  dotedanji administrator dr. Janez Jenko, katerega je kot ordinarij 16.  aprila 1987 nasledil sedanji škof msgr. mag. Metod Pirih. Za škofa  pomočnika (s pravico nasledstva) je bil imenovan 22. marca 1985,  posvečen pa je bil 27. maja istega leta.


Bula o imenovanju dr. Janeza Jenka za administratorja 


Bula o imenovanju škofa Janeza Jenka

 

Bula o imenovanju škofa Metoda Piriha

 
13. maja 2000 je papež Janez Pavel II. imenoval dr. Jurija Bizjaka za  prvega pomožnega škofa v Kopru. Posvečen je bil 5. julija v jubilejnem  svetem letu 2000. Leta 2012, 23. junija, je škof Jurij postal tretji koprski škof obnovljene in povečane koprske škofije.

 

Literatura:


Prispevki z mednarodne znanstvene konference: 1400. letnica Koprske škofije in omembe Slovanov v Istri (razni avtorji in veliko koristne literature), v: Acta Histriae IX., 1 in 2, Koper 2001.
Prispevki z mednarodne znanstvene konference: Peter Pavel Vergerij ml. polemični mislec v Evropi 16. stoletja ob 500-letnici rojstva, v: Acta Histriae VIII., Koper 1999.
Naldini Pavel, Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper, Koper 2001.