Uvod

Naslov prispevka je vsekakor obsežnejši od načrtovane in dejansko obravnavane vsebine. Zato bi ga raje spremenil v Poskus orisa pastoralne zgodovine Cerkve na Primorskem ali morda še bolje Prispevek k zgodovini... Za to je precej razlogov. Sedanja Škofija Koper je sestavljena iz več ozemeljskih enot, ki so nekdaj imele svoja škofijska središča drugod (Gorica, Trst; deli ozemlja sedanje škofije so bili v določenem času upravljani z Reke oziroma Ljubljane). Pastoralna zgodovina teh delov je bistveno povezana z zgodovino in s pastoralnim delovanjem škofij, ki imajo sedeže v omenjenih središčih. Pastoralna zgodovina Škofije Koper je v vsakem primeru del zgodovine sosednjih škofij, ne le zaradi sosedske bližine, ampak zaradi številnih cerkvenoupravnih in še poprej državnopolitičnih sprememb.

O vsebini, ki jo opredeljuje naslov, doslej še ni bila napisana nobena razprava. Narejenih in objavljenih pa je bilo že veliko raziskav in razprav, ki obravnavajo vprašanje pod različnimi vidiki, v časovnih razdobjih ali le glede na teritorij. Pri raziskovanju zgodovine škofije je precejšnja ovira dejstvo, da so pomembni deli škofijskh arhivov ostali v nekdanjih škofijskih središčih. Tako Škofijski arhiv Koper razpolaga v glavnem le z dokumenti, nastalimi po letu 1947, celoviteje pa šele po nastanku Apostolske administrature za Slovensko Primorje 1. januarja 1965. Največ literature za pastoralno zgodovino je za goriški del sedanje škofije, manj pa za ostale dele.

V razpravi bomo spregovorili o zgodovinskem okviru in njegovih posebnostih (splošno), potem pa o pastoralnem delovanju po posameznih obdobjih (oziroma po vsebini, pač glede na to, kdaj se kakšno vprašanje pojavi) od začetka stoletja do konca prve svetovne vojne; od konca prve svetovne vojne do leta 1947; od leta 1947 do obnovitve in povečanja škofije leta 1977; v obnovljeni in povečani škofiji do današnjih dni. V vseh obdobjih bomo poudarili in bralcem približali le najpomembnejša dejstva, povezana z naslovom, kolikor in kakor smo jih mi videli.

Prispevek k pastoralni zgodovini škofije je nastal v času, ko le–ta obhaja 1400 let obstoja. Leta 599 papež Gregor Veliki oglejskemu patriarhu naroča, naj v Kopru postavi škofa.[1]

Zgodovinski okvir in njegove posebnosti

Vsaka slovenska škofija ima razgibano, da ne rečemo, razburkano zgodovino, toda v tem stoletju je brez dvoma najbolj razgibana zgodovina sedanje Škofije Koper. O zgodovini njenih posameznih delov je veliko napisanega; s tem vprašanjem pa se podrobneje ukvarjajo drugi pisci prispevkov za ta zbornik.

Kratka predstavitev cerkvenoupravnega stanja v začetku stoletja in pozneje

Dekanije sedanje Škofije Koper so v začetku stoletja pripadale: Goriški nadškofiji (Kobarid, Tolmin, Nova Gorica, Šempeter, del dekanije Vipavska /le bivša dekanija Črniče/, del dekanije Idrija–Cerkno /le bivša dekanija Cerkno/, del dekanije Kraška /le bivša dekanija Komen/); Tržaško–koprski škofiji (del dekanije Kraška /le bivša dekanija Tomaj/, Dekani in Koper); Ljubljanski škofiji (del dekanije Idrija–Cerkno /le bivša dekanija Idrija/, del dekanije Vipavska /le nekdanja dekanija Vipava/, Postojna in Ilirska Bistrica.

Po natančnejšem pregledu ugotovimo, da je Goriška nadškofija v začetku stoletja obsegala 16 dekanij, od teh je bila večina na ozemlju sedanje Škofije Koper.[2] Vseh župnij ali kakor župnij (bilo je precej več vikariatov in kuracij kakor danes) je bilo 115. Prebivalcev je bilo 127.975, od tega le sedem nekatoličanov.[3] Za vernike je skrbelo okrog 140 duhovnikov brez tistih, ki so bili na škofiji ali v drugih ustanovah. Tako je prišlo približno 900 ljudi na enega duhovnika.

Tržaško–koprska škofija je leta 1900 obsegala prav tako 16 dekanij.[4]

Vseh župnij ali kakor župnij je bilo 45. Nekatere sedanje župnije ali kakor župnije so bile takrat podružnice, kuracije ali kaplanije. Prebivalcev je bilo 83.175. Glede nekatoličanov ni omembe.[5] V neposrednem dušnem pastirstvu je bilo v teh župnijah 66 duhovnikov, to je približno 1.260 ljudi na enega duhovnika. V število duhovnikov niso všteti redovniki, ki jih je bilo v Kopru 18 (frančiškani, kapucini), in drugi duhovniki, ki jih je bilo 19 (kanoniki, razne službe).

Oba dela sedanje Škofije Koper (goriški in tržaško–koprski) sta imela skupaj 158 župnij, 211.150 prebivalcev in v neposrednem dušnem pastirstvu 206 duhovnikov. Na enega duhovnika je prišlo v povprečju 1025 ljudi.[6]

Po sklenitvi rapalske pogodbe 12. novembra 1920 in po njeni uveljavitvi so prišli del sedanje dekanije Vipavska (nekdanja dekanija Vipava) ter del dekanije Idrija–Cerkno (nekdanja dekanija Idrija) pod Goriško nadškofijo; Postojna in manjši del dekanije Ilirska Bistrica pod Tržaško–koprsko škofijo,[7] Ilirska Bistrica pa pod Reško škofijo.[8]

V času med vojnama je bilo iz pastoralnih in finančnih razlogov ustanovljenih precej samostojnih župnij. V celoti je bilo v tem stoletju na ozemlju sedanje Škofije Koper ustanovljenih 84 župnij (šest pred prvo svetovno vojno, 46 med vojnama, sedem med drugo svetovno vojno in 25 po njej).[9] Ustanavljanje novih župnij je navadno precej vplivalo na poživitev verskega življenja, zlasti tam, kjer so nastale iz resnično pastoralnih potreb.

Po drugi svetovni vojni oziroma po sklenitvi pariškega sporazuma leta 1947 se je začelo urejanje ozemlja, ki je pripadlo novi državi Jugoslaviji, a je bilo poprej pod Italijo. To dogajanje je okvirno popisano in z datumi opremljeno v Letopisu Cerkve na Slovenskem 1971, zato ga tukaj ne navajamo.[10] Opis pa nam pove, kako težavna je bila pot do ustanovitve Apostolske administrature za Slovensko Primorje. Ovire je nemalokrat postavljala nova jugoslovanska oblast in to v vseh dobah. Zlasti je bilo dramatično in za poznejše oblikovanje nove cerkvenoupravne enote (škofije) usodno zoperstavljanje oblasti dr. Francu Močniku, ki je bil imenovan za apostolskega administratorja dela Goriške nadškofije in slovenskega dela Tržaško–koprske škofije v Jugoslaviji dne 15. septembra 1947.[11]

Zaradi nerazumevanja lokalne partijske oblasti za ponujeno rešitev cerkvenoupravne ureditve ter zaradi čakanja italijanske in jugoslovanske strani na dokončen sporazum o mejah (do česar je prišlo šele v Osimu leta 1975), je Sveti sedež urejal stvari, kakor je bilo takrat mogoče.

Dne 1. januarja 1965 so dobili vsi trije deli, ki so prej pripadali različnim škofijam (del Goriške nadškofije, slovenski del Tržaško–koprske škofije in slovenski del Reške škofije (G, T, R)[12] enotno cerkveno upravo pod vodstvom apostolskega administratorja za Slovensko Primorje škofa dr. Janeza Jenka. V novonastalo Apostolsko administraturo za Slovensko Primorje (AASP) je bilo vključenih 17 dekanij z 204–mi pastoralnimi enotami (G–140, T–51, R–13).[13] Po dolgem čakanju in po mnogih peticijah, poslanih Svetemu sedežu,[14] je le–ta 17. oktobra 1977 z bulo Prioribus saeculi razglasil obnovitev Škofije Koper v povečanem obsegu, jo ločil od Goriške metropolije in jo pridružil Ljubljanski cerkveni pokrajini.

Glavne značilnosti vsake dobe, ki so vplivale na pastoralo (splošno)

Za čas od začetka stoletja do konca prve svetovne vojne so značilni naraščajoči liberalizem in posledice ločitve duhov, do katere je zlasti na Goriškem prišlo že prej (profesor in poznejši škof na Krku dr. Anton Mahnič). Krepilo se je politično delovanje v okviru, ki ga je dopuščala Avstrija. Na pastoralo in na cerkveno življenje sploh je zlasti v Tržaško–koprski škofiji močno vplival Trst (liberalizem, naraščajoči nacionalizem, gospodarska moč). V dekanijah, ki so bile pod Ljubljansko škofijo (Idrija, Ilirska Bistrica, Postojna, Vipava) je bila – podobno kakor v Goriški nadškofiji – močno razvita dejavnost cerkvenih društev, zlasti Marijine družbe in knjižne založbe Mohorjeve družbe.

Po prvi svetovni vojni se je pastoralno delovanje v vseh delih sedanje Škofije Koper odvijalo predvsem pod vidikom ohranjanja slovenske istovetnosti, ki je izhajalo iz vere.

Po koncu druge svetovne vojne oziroma po letu 1947 do oblikovanja AASP 1965 je bilo pastoralno delo (o njem podrobneje pozneje) v veliki meri odvisno od dobre volje posameznih duhovnikov, ki so se angažirali posamezno ali v manjših skupinah. Če je bila v dobi pod fašizmom v ospredju borba za narodov obstoj, je bila v tem času v ospredju skrb za vero in Cerkev kot tako: fašistični nacionalizem je namreč zamenjala komunistična ideologija.

Pastoralno delovanje v času od ustanovitve AASP do oblikovanja »nove« škofije ter ves čas do upokojitve prvega škofa dr. Janeza Jenka je bilo pogojeno s smernicami Drugega vatikanskega cerkvenega zbora (škof Jenko se je udeležil zadnjih dveh zasedanj), kar se je na zunaj najbolj pokazalo v izvajanju liturgične prenove in v uvajanju pokoncilskih pastoralnih struktur (podrobneje pozneje).

Deset let po obnovitvi Škofije Koper je njeno vodstvo prevzel msgr. mag. Metod Pirih (1987). Njegovo delovanje označuje škofovsko geslo »Vate zaupam« ter škofijska duhovna in pastoralna prenova, začeta 1989, ki se od leta 1997 pridružuje sinodi Cerkve na Slovenskem.

Od začetka stoletja do konca prve svetovne vojne

Goriška nadškofija

Ni naš namen, da bi se spuščali v podrobnosti, želimo se omejiti na glavne stvari. Goriško nadškofijo je v začetku stoletja vodil nadškof kardinal Jakob Missia (1838–1902; goriški nadškof 1898–1902). Prišel je v škofijo, kjer se je politični boj med liberalnimi in katoliškimi krogi po ločitvi duhov leta 1892 krepko nadaljeval skupaj z zaostrovanjem na narodnostnem področju. Missia je na pastoralnem področju deloval podobno kot prej, ko je bil še škof v Ljubljani. Močno je pospeševal ljudske pobožnosti: k sv. Jožefu, k Srcu Jezusovemu, molitev rožnega venca. Za duhovno in versko prenovo vernikov je spodbujal ljudske misijone, duhovne vaje, bratovščine, Marijine družbe (prve Marijine družbe leta 1899 v Drežnici, na Libušnjem, v Kamnjah in v Pevmi). Podpiral je prizadevanje za boljše cerkveno petje in glasbo zlasti v okviru Cecilijinega društva. Močno se je naslanjal na duhovnike, ki naj v politiko neposredno ne posegajo, ampak dajo prednost katoliškim laikom, sami pa delujejo predvsem kot pastirji duš. Missia je bil v marsičem na Mahničevi liniji, ko se je protivil vsemogočni državi in proti absolutni narodnosti. Do sloge med Slovenci morejo pripeljati le katoliška načela. Na vseh področjih je deloval v smislu svojega škofovskega gesla »Vse prenoviti v Kristusu«.[15]

Po krajšem škofovanju nadškofa Andreja Jordana (1845, nadškof 1902–1905), ki je zaradi svoje blagosti in dobrote užival splošne simpatije tudi med Slovenci, je na nadškofovski sedež prišel Frančišek Borgia Sedej (1854, nadškof 1906–1931). Na pastoralnem področju je nadaljeval s pobudami Jakoba Missie: krepitev prizadevanja za cerkveno petje po cecilijanskih načelih, vzgoja mladine, vzgoja v družini, v šoli, boj proti moralni izprijenosti in verski brezbrižnosti, skrb za svetost duhovnikov (ustanovitev Duhovniške sodalitete 1908), po župnijah ob nedeljah in praznikih celodnevno češčenje Svetega Rešnjega telesa (1911), pogosto sveto obhajilo, bratovščina vednega češčenja SRT, ljudski misijoni, udeležba vernikov v katoliških društvih, Marijino češčenje (Sveta gora, Barbana; šmarnice, rožni venec), Marijine družbe (nadškof ugotavlja, da jih je vedno več – pred vojno že okoli 40), Društvo sv. Rafaela (za izseljence), za ogrožena dekleta Avstrijska liga za boj proti trgovini z belim blagom, skrb za verski tisk, brez katerega naj ne bo nobena katoliška družina, ustanovitev Katoliške knjigarne v Gorici leta 1913 itd.

Pripravljal je škofijsko sinodo, ki naj bi zajemala vsa področja življenja, ne le strogo cerkveno in bogoslužno. Vojna je ta projekt preprečila.

V vojnem času je bil odkrito na strani »katoliške« Avstrije in cesarja Franca Jožefa, zagovarjajoč idejo avstroslavizma. Krepko je ožigosal verolomno in izdajalsko Italijo, ki je leta 1915 prestopila na drugo stran. Takšne izjave so ga pozneje veliko stale, toda kar je res, je res. Istega leta je nadškof zapustil Gorico in skupaj s svojimi bogoslovci našel zatočišče v Stični, od koder se je vrnil po koncu vojne.

Za prvi del Sedejevega škofovanja lahko ugotovimo, da se je posvečal predvsem notranjemu življenju Cerkve, torej v izrazito pastoralni smeri, čeprav prisotnosti Cerkve v javnem življenju ni podcenjeval ali puščal ob strani. Katoliška načela so mu – podobno kot Mahniču – temelj vsega. V političnem pogledu je simpatiziral z Avstrijo v upanju, da se bo prenovila in da bodo v njenem okviru vsi narodi svobodno zaživeli. V času vojne je čutil s trpečim ljudstvom in po svojih močeh lajšal trpljenje, kar izražajo številne izjave v njegovih pastirskih pismih.[16]

Tržaško–koprska škofija

Tržaško–koprsko škofijo so od začetka stoletja do konca prve svetovne vojne vodili škofje Andrej Marija Šterk (1827, škof 1894–1901), Franc K. Nagl (1855, škof v Trstu 1902–1910, nadškof na Dunaju 1910–1913) in Andrej Karlin (1857, škof v Trstu 1910–1919, naslovni škof 1919–1923, mariborski škof 1923–1933).

Za Šterkovo razmeroma kratko škofovanje – v tem stoletju le eno leto – je značilna pokončna drža v skrbi za blagor vernikov obeh narodnosti, posebej slovenske, saj so mu italijanski liberalci očitali, da hoče Trst slavizirati. Veliko delo je bilo ustanovitev Marijine družbe Marije milostljive za dekleta in žene (od leta 1967 imajo sedež v Marijinem domu v ulici Risorta v Trstu). Kako so mu nacionalistični liberalci nasprotovali, dokazuje njihova neudeležba na njegovem pogrebu: tržaški magistrat in koprski občinski svet se ga nista udeležila.[17]

Pri paberkovanju po njegovih škofijskih okrožnicah nam v aprilsko–majski številki 1900 zbudi pozornost naročilo, naj se po zgledu sv. Janeza Boska po mestih in večjih podeželskih župnijah organizirajo »oratoria festiva et piae uniones tam pro pueris quam pro puellis«, ki so že končali ljudsko šolo.[18] V številki avgust–september istega leta je objavil izčrpno navodilo katehistom, ki obsega kar 21 strani. Gre za celoten učni načrt za verouk.[19]

Škofa Andreja Šterka je nasledil Franc Ksaver Nagl. Že za časa škofa Šterka je bilo občuteno delovanje liberalnega nacionalizma, ki je nasprotoval Cerkvi in njenim voditeljem v vsej Avstriji in v Trstu še posebej. Napetosti med Italijani, Slovenci in Hrvati so naraščale, saj je Tržaško–koprska škofija segala tja do Reke in globoko v Istro. Ker Nagl ni znal ne slovensko ne hrvaško (ali zelo malo), si je za tajnika privzel Josipa Ujčiča, poznejšega profesorja na Teološki fakulteti in beograjskega nadškofa. Zelo se je posvetil duhovnikom in poudarjal edinost ter zavzeto delo na konferencah. Njegova skrb je bila kateheza, katoliška akcija, ljudski misijoni in družbeno udejstvovanje katoličanov. Kar zadeva odnos do Slovencev, je dobil laskavo pohvalo od Jakoba Ukmarja, ko je leta 1910 odhajal na Dunaj.

V manj lepem spominu je ostal zaradi objave odloka Konzistorialne kongregacije 18. oktobra 1909, s katerim je bilo odpravljeno bogoslužje v staroslovanskem jeziku. Dekret je še bolj podžigal liberalne kroge v nasprotovanju Cerkvi in njenemu vodstvu. Za nameček je že poprej prišlo do »ricmanjske afere«, ki se dolgo ni pomirila, še potem ne, ko so Ricmanje leta 1904 postale samostojna župnija.

Za pastoralo Slovencev zlasti na podeželju Tržaško–koprske škofije je bila odprava glagolskega bogoslužja velika škoda. Ljudje so izgubili pomemben del svoje narodne in s tem tudi verske identitete. Poznejše raznarodovanje je bilo zaradi tega še lažje in temeljitejše.[20]

Življenjepisec Naglovega naslednika Andreja Karlina Alojz Škerl prikaže tega tržaško–koprskega škofa kot pastirja, ki ima posebno skrb za duhovnike in za njihovo oblikovanje (duhovne vaje, pripravo na pridige, poučevanje katekizma). Prav zato je takoj po koncu vojne odprl v Trstu bogoslovje in ga zaupal vodstvu dr. Jakoba Ukmarja. Podobno kot drugi škofje, zlasti nadškofje v Gorici, je tudi on priporočal Marijine družbe, Katoliško akcijo in češčenje Jezusovega Srca. Opravil je leta 1911 napovedano vizitacijo vse škofije. Zadela ga je nehvaležna naloga, da je prisiljen od vojaške oblasti dovolil odvzem zvonov za vojne potrebe.

Karlin je šel v zgodovino kot prvi škof na narodnostno mešanem ozemlju, ki je moral zaradi pritiska italijanskih krogov zapustiti Tržaško–koprsko škofijo (1919) in po treh letih nadaljevati svoje škofovanje v Lavantinski škofiji (1923–1933).[21]

Ta dogodek je bil svareče znamenje za naslednja desetletja, ki so bila za življenje Cerkve na Primorskem usodna. Italijanska zasedba ozemlja sedanje Škofije Koper in še čez njene meje na ljubljansko stran in v Istri je morda še bolj prizadela naše ljudstvo, Cerkev in njeno delovanje kot pa vojna sama. Za Slovenijo je bila namreč ta zasedba uvod v okupacijo v drugi svetovni vojni.

Med prvo svetovno vojno se je zaradi bližine soške fronte veliko primorskih ljudi izselilo v tujino ali v druge kraje Slovenije, od koder se mnogi niso več vrnili. Med 1.061.200 padlimi vojaki avstrijske vojske je bilo nemajhno število Slovencev. Porušenih je bilo toliko cerkva in drugih sakralnih objektov, kolikor so jih granate dosegle. Simbol vseh cerkvenih ruševin je Sveta gora, od katere ni ostal kamen na kamnu. Za pastoralno delovanje po vojni je bilo obnavljanje domov in cerkvenih prostorov nov izziv, saj je šlo veliko energije v »kamen«; hkrati pa je ljudi povezovalo v upanju, da se vojne strahote ne bodo več ponovile.

Za Italijo je bila prva svetovna vojna priložnost, da se je po poprejšnjem dogovoru z Angleži (leta 1915) in po razpadu avstroogrske monarhije ter po sklenitvi rapalske pogodbe lahko poleg drugega ozemlja polastila tudi ozemlja sedanje Škofije Koper. S pisateljem Apokalipse ugotavljamo: Eno gorje je prešlo. Glej, kmalu pride drugo gorje (prim. Raz 11,14).

Od konca prve svetovne vojne do leta 1947

Mnogo je bilo obdobij v zgodovini človeštva, za katera rečemo, da so bila prelomna, toda nekatera so še bolj izrazita. Takšno obdobje je za Slovence na Primorskem vsekakor čas, ki ga določa naslov. Okupaciji Primorske po rapalski pogodbi je 11. aprila 1941 sledila italijanska okupacija še drugih slovenskih ozemelj, ki jih je okupatorska oblast imenovala Ljubljanska pokrajina. To obdobje je k sreči trajalo malo časa, ravno toliko, da smo še vzdržali kot narod. Čeprav se neverjetno sliši, vendar je res: za Slovence na Primorskem je bila druga svetovna vojna rešitev!

Goriška nadškofija

V Gorico se je po triletnem begunstvu vrnil nadškof dr. Frančišek Borgia Sedej. Na začetku je upal, da bo italijanska okupacija le začasna, in si hkrati predstavljal, da bo italijanska oblast vsaj toliko tolerantna, kot je bila poprej avstroogrska. Še naprej je – kar je od nadpastirja škofije treba pričakovati – skušal zdraviti moralne, duhovne in materialne rane zaupanega mu ljudstva. V zvezi s splavom je napisal: »Če se ta strašanski greh razpase med našimi zakonskimi in nezakonskimi, pride gotovo prekletstvo Božje nadnje in konec bo slovenskega naroda.«[22] Je bil prerok?

Za duhovnike in posredno tudi za vernike je bila zelo pomembna oživitev Zbora svečenikov sv. Pavla leta 1920, ki jo je nadškof Sedej podprl.[23] Zelo so se pomnožile Marijine družbe, ki jih je bilo leta 1921 kar 95 (za dekleta 72, za žene 17, za fante šest), 54 Marijinih vrtcev za deklice, 53 za dečke, skupaj organiziranih članov 8.994. Marijanski shodi so krepili češčenje Matere Božje in vero sploh.[24] Velikega pomena za versko in duhovno prenovo je bila obnovitev bazilike na Sveti gori, ki se je začela leta 1924; posvetili so jo 25. julija 1932.[25]

K verski in duhovni prenovi je precej prispevala okrepitev misijonarske zavesti. V nekaj letih je bila nabirka za misijone v nadškofiji tako velika, da se je po zbranih darovih Gorica uvrstila na 9. mesto med 280–imi italijanskimi škofijami.

Pomemben pastoralni dejavnik je bil v vseh časih verski tisk. Na Goriškem je na tem področju veliko naredila leta 1923 ustanovljena Goriška Mohorjeva družba, ki uspešno deluje še danes.[26] V za Slovence »črnem letu« 1927 (fašizem je bil tedaj na vrhu moči) je bilo ukinjenih precej časopisov in revij, svetnih in cerkvenih. Ukinjanje se je nadaljevalo tja do leta 1930. R. Klinec poimensko navaja 13 ukinjenih glasil, med njimi tudi Zbornik svečenikov sv. Pavla, a ukinjenih je bilo še več: skratka vsa.[27]

Fašizem je temeljito opravil svoje delo. Slovensko besedo je bilo mogoče slišati le v cerkvi, pa še tam so jo onemogočali. Vera in narodnost sta se ohranjali v okviru Marijinih družb in drugih strogo verskih združenjih (npr. tretji red). Verouk se je iz šol, kjer slovenski jezik ni imel domovinske pravice, začel seliti v župnišča. To je še kako prav prišlo pozneje v času komunizma.

Osrednja osebnost odpora proti fašizmu in proti zatiranju Slovencev je bil v cerkvenih krogih nadškof Sedej, čeprav si je vedno prizadeval, da bi bil do vseh narodnosti dosledno pravičen, torej nadnaroden in nadstrankarski. Svojo besedo je za cerkveno in narodno stvar zastavljal tudi v Vatikanu. Samo v letih 1921–1922 je v slutnji, kaj se bo zgodilo in hkrati že kot poročevalec o težkih dogodkih poslal v Rim kopico pisem s temeljitimi prilogami.

Za statistiko je pomembno poročilo o številu župnij in ljudi glede na večino po narodnosti. Tako izvemo, da je bilo v Goriški nadškofiji leta 1915 v 17 dekanatih 191 župnij: 125 samo slovenskih, devet jezikovno mešanih, samo italijanskih pa 57. Slovencev je bilo 165.000, Italijanov pa 110.750.[28]

Prav zaradi svoje dosledne drže glede narodnosti in strank ni podpisal pisma, poslanega svetemu očetu, ki ga je nanj naslovil Zbor svečenikov sv. Pavla 5. marca 1920. Gre za znani Memorandum Cleri Jugoslavi territorii ab Italis occupati.[29] Zadržan je bil predvsem zato, ker je Memorandum predlagal ustanovitev slovanske cerkvene pokrajine, ki bi razkosala Goriško nadškofijo, pa tudi Tržaško–koprsko. Upravičeno se je bal, da bi zaradi tega nastalo veliko sporov in nesloge. Memorandum pa ima svojo zgodovinsko vrednost, ker je dokument o naraščajočem fašističnem nasilju, o vsestranskem trpljenju neitalijanskih prebivalcev na zasedenem ozemlju in priča pokončne drže slovenskih in hrvaških duhovnikov tistega časa.

Na tem mestu velja omeniti še eno poslanico, namenjeno svetemu očetu, a je malo poznana. Podpisali so jo duhovniki Lavantinske škofije 1. februarja 1933. V njej duhovniki izražajo solidarnost z zatiranimi primorskimi verniki in duhovniki. Opozarjajo na versko, moralno in narodno škodo, ki zaradi tega nastaja. Prosijo svetega očeta, naj posreduje pri italijanskih oblasteh. Zaradi še nepojasnjenih okoliščin poslanica ni prišla v Rim. Svetemu očetu so jo izročili pri prvem obisku v Sloveniji leta 1996, potem ko so jo malo poprej našli v Kanadi. Besedilo je v slovenščino prevedel Alojz Rebula in prevod objavil v tržaški Mladiki.[30]

Nadškof Sedej je zaradi neznosnega fašističnega pritiska in na prošnjo svetega očeta dne 23. oktobra 1931 odstopil. Kmalu zatem je umrl (28. novembra). Za apostolskega administratorja je bil imenovan Giovanni Sirotti (1931–1934). Nadaljevalo se je poitalijančevanje slovenskih ljudi, ustanov in župnij, saj ni bilo nikogar, ki bi se temu zoperstavljal. Duhovniki so ostali brez zaslombe svojega nadpastirja.

O Sirottijevem nasledniku Karlu Margottiju (1891, nadškof 1934–1951), prvem italijanskem škofu na goriškem nadškofijskem sedežu po dolgi vrsti Slovencev, piše njegov življenjepisec F. Kralj, da ni dojel manjšinskega problema in sploh vprašanja navzočnosti Slovencev na ozemlju nadškofije. Stanje, to je zapostavljanje in preganjanje Slovencev, ki je bilo že pred njim, da je sprejel kot nujnost. V smislu »nujnosti« je tudi deloval. Na srečo ga Apostolski sedež v marsikateri pobudi ni podprl, to pa zato ne, ker so slovenski duhovniki poslali v Vatikan kar 45 protestnih spomenic. Na osebni ravni ga življenjepisi opisujejo pozitivno, kar so zabeležili tudi R. Klinec in drugi.[31] Življenjepisci se strinjajo, da so vojna vihra in zlasti krivice, storjene Slovencem, prečistile njegov odnos do Slovencev, kar je bilo vidno že med vojno in v prvih povojnih letih (umrl 1951).

Spomnimo se le nekaj »Čedrmacev«, saj ni prostora, da bi o njih kaj več povedali. Na koncu knjige Primorska duhovščina pod fašizmom jih omenja R. Klinec.[32]

Tržaško–koprska škofija

V Tržaško–koprski škofiji je bil raznarodovalni pritisk še močnejši, kar je razvidno že iz tega, da je leta 1919 moral odstopiti škof Andrej Karlin, o čemer smo že govorili. Nasledil ga je Angelo Bartolomasi (1869, škof 1919–1922). Čeprav Italijan po rodu je po treh letih odstopil iz istih razlogov kakor pred njim Karlin. Življenjepisca dr. Maks Šah in dr. Rudolf Klinec povesta, da je kot pravičen in odličen katoliški škof ostro obsojal krivično ravnanje in nasilje nad slovanskim življem v Julijski krajini. Pritožil se je papežu Benediktu XV., ki je razumel, kaj se dogaja in 2. avgusta 1921 napisal ostro pismo proti fašističnemu divjanju. Pismo se je bralo v vseh cerkvah Tržaško–koprske škofije. Vendar ni nič zaleglo. Bartolomasi je 11. decembra 1922 odstopil in bil premeščen za škofa v Pinerolo.[33]

Podobna usoda je doletela njegovega naslednika škofa Alojzija Fogarja (1882, škof 1923–1936, potem naslovni škof Patrasa v Grčiji, umrl 1971 v Rimu). Njegovo geslo »Per crucem ad lucem« je ogledalo njegovega dela in trpljenja v škofovski službi. Ob nastopu svoje službe je pisal vernikom: »Sv. oče Pij XI. me pošilja med vas, da bom graditelj mostov med duhovniki in verniki, ki jih ločijo narodnost, politični vidiki in še drugi razlogi.« Kot dober mladinski vzgojitelj je pospeševal Katoliško akcijo. Pri srcu mu je bila dobrodelnost v okviru Vincencijevih konferenc. Za Koper je pomemben, ker je predelal in povečal malo semenišče za italijanske dijake; semeniščnike slovenske in hrvaške narodnosti pa je pošiljal v Gorico z namenom, da bi se bolje naučili svojega materinega jezika. Za pravice slovenske in hrvaške narodnosti v svoji škofiji je večkrat posredoval pri Mussoliniju in pri svetem očetu. Sodeloval je z nadškofom Sedejem pri posredovanju pri svetem očetu in pri različnih kongregacijah. Skupaj sta izdala Cerkveni molitvenik (1931), ki ga je pozneje apostolski administrator Sirotti skušal prepovedati, a se v Rimu niso ozirali na njegove pritožbe. Proti koncu škofovanja za časa prefekta Tienga so skušali na škofa narediti atentat. Na pritisk fašistov in na »željo« svetega očeta je septembra 1936 odstopil. Hkrati je Trst zapustil tudi prefekt Tiengo, smrtni sovražnik Neitalijanov. Škof Fogar je tudi v »rimskem izgnanstvu« pred vojno, med njo in po njej veliko storil za Slovence, kar mu priznavajo vsi življenjepisci.[34]

Po odstopu škofa Fogarja je prišlo v Tržaško–koprski škofiji do podobne menjave kot v Goriški nadškofiji po Sedeju: leta 1938 je postal tržaško–koprski škof Antonio Santin (1895, škof na Reki 1925–1938, škof v Trstu 1938–1975, umrl 1981). Starejši primorski duhovniki se ga še osebno spominjajo in imajo različna mnenja o njem. Njegov življenjepisec Alojz Škerl, škofov vikar za Slovence, je do njega precej prizanesljiv kar zadeva odnos do Slovencev na obeh straneh (kasnejše) italijansko jugoslovanske meje.[35] Da je bil zaupljiva osebnost italijanskih oblasti, dokazuje že dejstvo, da je postal prvi škof novoustanovljene Reške škofije leta 1925, čez 13 let pa tržaško–koprski škof po odstranitvi Alojzija Fogarja.

Italijanski verniki v obalnih mestih (drugod Italijanov nikdar ni bilo) so bili pastoralno privilegirani, saj so imeli na voljo veliko duhovnikov in redovnikov italijanske narodnosti. V precej slabšem položaju so bili verniki slovenske narodnosti. Med drugimi razlogi, ki imajo še starejše »korenine«, je tudi to vzrok sedanjemu slabšemu verskemu stanju v tem delu škofije.

Nemogoče je, da bi v razpravi, kakršna je ta, podrobno obravnavali delovanje duhovnikov in odzivanje vernikov v času fašizma na tem območju. Nekakšen simbol vseh je msgr. Leopold Jurca, koprski stolni prošt (1905, duhovnik 1929, župnik in stolni prošt v Kopru 1963; od 1972 do smrti 1988 generalni vikar in župnik v pokoju). L. Jurca je primer sposobnega in gorečega primorskega duhovnika, ki je deloval v Istri na obeh straneh sedanje državne meje. V svoji knjigi Moja leta pod fašizmom je povzel svoje spomine na tista leta. Podobno kot svojčas sv. Pavel se je moral tudi on boriti z zunanjimi sovražniki in hkrati skrbeti in varovati vernike, ki so mu bili zaupani. Za L. Jurco in bolj ali manj za vse slovenske duhovnike na tem območju velja, kar je zapisal tržaški fašistični dnevnik Il Popolo di Trieste 11. marca 1931: »Ko se je Italija vrnila v Julijsko Krajino, je bila največja napaka italijanskih demokratičnih vlad v letih 1919–1922, da niso brez usmiljenja pometle z vso neitalijansko duhovščino, visoko in nizko [...] Tudi če gre za škofe, jih je treba odstraniti z njihovih položajev [...] Napoditi je treba tiste prelate, ki so že po naravi protiitalijansko in panslavistično nastrojeni.«[36]

V takem ozračju je bilo Leopodu Jurci in vsem drugim slovenskim duhovnikom v Tržaško–koprski škofiji in na območju drugih škofij »ab Italis occupati« izredno težko uspešno pastoralno delovati. V duše vernikov se je zajedal dvom, strah, nezaupanje do vseh avtoritet. Vojna z vsemi svojimi grozotami je to še poglobila. Pa ne le vojna kot klasičen spopad med vojskami ali okupacija ozemelj, ampak tudi komunistična revolucija, ki se je skrivala v ozadju NOB in povzročila med vojno in po njej ogromno gorje, človeško, duhovno, versko in moralno opustošenje v premnogih primorskih ljudeh – podobno kot v drugih območjih Slovenije. Če kdaj, velja za ta čas stavek: »Glej, prešlo je drugo gorje, prihaja tretje« (Raz 11,14).

Skoraj vsi duhovniki in vsi Primorci so simpatizirali z NOB. Italijanski škorenj jih je predolgo tlačil. V NOB so videli rešitev. Kako tudi ne, saj so Italijani in Nemci pred in med vojno zaprli 8.981 Primorcev (skupno 1.000 let ječe), internirali 95.400 ljudi, porušili 19.300 hiš, na pol pa 16.800. Ni težko razumeti, da je med Primorci ob koncu vojne nastal rek: »Rajši kot pod Italijo, rajši pod hudiča.«[37]


Od leta 1947 do ustanovitve škofije leta 1977

Oblikovanje nove cerkvene uprave

Sveti sedež je začel urejati cerkveno upravo na Primorskem po pariški mirovni konferenci leta 1947. Prvi odloki so bili izdani septembra. Bili so začetni koraki k počasnemu združevanju celotnega ozemlja sedanje škofije, kar je bilo za življenje Cerkve in za njeno pastoralno delovanje zelo pomembno. O posameznih delih ozemlja oziroma o cerkveno upravnih enotah smo že govorili. Končno je upravo vseh treh administratur oziroma delov sosednjih škofij (G, T, R) prevzel dr. Janez Jenko 20. aprila in 17. julija 1964. Enotna AASP pod njegovim vodstvom je bila vzpostavljena 21. decembra 1964 z veljavnostjo 1. januarja 1965. Po šematizmu iz leta 1968 je imela AASP 204 župnije ali kakor župnije, razdeljene v 17 dekanijah. Po verski statistiki je bilo v AASP 212.819 prebivalcev in 200.144 katoličanov.[38]

Omejevanje delovanja Cerkve

Pričakovati je bilo, da se bo komunistična oblast po vojni obnašala do Cerkve v skladu z njeno ideologijo, ki je bila svetovnonazorsko ateistična, operativno pa revolucionarna. Partija je hitro proniknila v vse pore javnega in v veliki meri tudi zasebnega življenja. Zgodovinar Jurij Rosa ob pregledovanju partijskih arhivov ugotavlja, da gre za več vsebinskih sklopov: odnos do škofov, procesi in kazni proti duhovnikom, odnos do stanovske organiziranosti duhovnikov v Ciril–Metodovem društvu, odnos do cerkvene posesti (zaplembe, nacionalizacija, agrarna reforma), cerkvenih organizacij in združenj, poučevanje verouka v šoli in zunaj nje, verskih šol, sakralnih objektov, verskih praznikov, verskega tiska, odnos do izpovedovanja vere političnih funkcionarjev in zaposlenih v nekaterih izpostavljenih službah (učitelji, oficirji) ter dijakov in študentov–štipendistov itd. Isti zgodovinar ugotavlja, da je bilo hudo nasprotovanje že takoj po letu 1945, da je nekoliko pojenjalo v času od 1948–1951, zelo hudo pa v letu 1952 in v nekaj naslednjih letih, potem pa dobiva nasprotovanje veri in Cerkvi obliko bolj diplomatsko prefinjenega boja.[39] Po vseh procesih, obsodbah in ječah so primorski duhovniki v komunističnih zaporih dejansko »odsedeli« več kot 82 let, obsojeni pa so bili na dosti daljši čas; J. Kragelj celo na smrt.

Ni še na voljo dovolj podatkov niti o preganjanju duhovnikov; toliko manj o laikih. Zgodovinarji in arhivarji bodo morali opraviti še veliko dela.[40] Deloma raziskani arhivi in zgodovinski spomin pa potrjujeta, kar je v vojnem času govoril škof Gregorij Rožman. Menil je, da je okupacija prehoden pojav, ki mu bo zmaga zaveznikov zadala smrtni udarec. Komunisti pa se bodo dolgo zadržali na oblasti, če do nje pridejo. Pravilno je sklepal, da se Slovenci nikdar ne bodo oprijeli fašistične in nacistične ideologije, zelo pa se je bal komunizma, v katerem je videl veliko trajnejšo silo, ki bi utegnila zavesti mnoge Slovence, kar se je tudi zgodilo.[41]

Vse vrste omejevanja pastoralnega delovanja, zlasti tistega, ki je šlo količkaj čez vrata cerkve in zakristije, je bilo lahko že corpus delicti. Najbolj sta bila trn v partijski peti kakršnokoli zbiranje denarja znotraj cerkve in še toliko bolj zunaj nje (posebne nabirke, bira za duhovnika in župnijske sodelavce) ter verouk. V letu 1952 se je verouk iz šol v celoti preselil v župnišča, v cerkve, v zakristije. Kar se je začelo pod fašizmom, je v tem oziru dobilo dopolnitev v komunizmu: poprej iz nacionalnih razlogov, sedaj iz ideoloških.

Nekatera znamenja verske prenove

Prva znamenja verske in pastoralne prenove so se pokazala v začetku petdesetih let. Navedli bomo le nekatera, ki so najbolj značilna.

a) Vrnitev milostne podobe Svetogorske Kraljice. Romarska središča in romanja sploh so za vernost ljudi zelo pomembna, toliko bolj, ko gre za svetišče s tako slavno zgodovino kot je Sveta gora. Vrnitev milostne podobe Svetogorske Kraljice v njeno svetišče leta 1951 je bil velik dogodek, saj je kljub nasprotovanju oblasti privabil ogromne množice in ostal dolga leta v spominu premnogih vernikov.

b) Malo semenišče v Vipavi. Drugi dogodek je bil ustanovitev Malega semenišča v Vipavi 4. avgusta 1950, kar je dosegel apostolski administrator dr. Mihael Toroš. Iz tega semenišča je izšlo nad 200 duhovnikov za vse tri slovenske škofije in približno isto število drugih dijakov, ki so sedaj povečini aktivni katoliški laiki. Šola je bila v začetnih letih zunanja, kar pomeni, da so dijaki hodili v gimnazijo v Ajdovščino, pozneje pa notranja (poučevali so izključno duhovniki). Nekaj let je bilo možno in primerno delati izpite na zunanjih gimnazijah, da so bila leta šolanja in spričevala priznana.

c) Časnik Družina. Nadaljnje znamenje prenove je bila ustanovitev verskega štirinajstdnevnika Družina, ki je začel izhajati 30. aprila 1952, kar je zopet zasluga apostolskega administratorja dr. Mihaela Toroša. Poznejša razširitev časnika na vso Slovenijo dokazuje, da je bila izbira pravilna in za tisti čas (po ukinitvi ljubljanskega Oznanila in mariborskega Verskega lista) edini katoliški časnik.

č) Ljudski misijoni. Ljudski misijoni so v zgodovini Cerkve odigrali pomembno vlogo. Pred vojno so jih vodili predvsem lazaristi, po vojni je bilo iz razumljivih razlogov nekaj let zatišje. V začetku petdesetih let, zlasti pa v Marijinem letu 1954, so se opogumili nekateri naši duhovniki in začeli z ljudskimi misijoni. Naj naštejemo le nekatere: msgr. Franc Krapež, župnik na Velikem Dolu (sedaj župnik v pokoju v Duhovniškem domu); Viktor Berce, župnik in dekan v Ilirski Bistrici (sedaj župnik v pokoju v Dornberku); +Mirko Berce, župnik v Šturjah; +Stanko Vrtovec, župnik in dekan v Dornberku; +Slavko Podobnik, župnik in dekan v Vipavi in ravnatelj Malega semenišča. Njim so se pozneje pridružili še drugi duhovniki iz škofijskih in redovniških vrst.

d) Veroučni priročniki. Za katehezo so nujno potrebni veroučni priročniki. Pred vojno in še nekaj časa po njej so v Ljubljanski škofiji uporabljali največ priročnike dr. Jožefa Pogačnika, poznejšega ljubljanskega nadškofa in metropolita. Tudi na Primorskem so jih uporabljali, vendar le po posameznih župnijah. V arhivu Pastoralne službe Koper hranimo osem veroučnih priročnikov iz tega »pionirskega« obdobja. Pripravljala sta jih vrtojbenski župnik Bernardin Godnič in župnik v Biljah Franc Godnič s sodelavci. Po zunanjem videzu so zelo skromni (ciklostil slabše vrste, papir zadnje kvalitete, preprosto spenjanje, brez obreze). To kaže na razmere, v katerih so nastajali. Vsebinsko pa so bogati in pomenijo korak naprej v slovenski katehetiki.[42] Ti skromni priročniki so bili kot nekakšna stopnica k nadaljnjim priročnikom, ki jih je v okviru Slovenskega katehetskega sveta spodbujal in s sodelavci pripravljal Albert Metlikovec, župnik v Šempetru in v Ajdovščini.[43]

e) Nove pastoralne strukture. Že pred koncem Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki je spodbudil nove pastoralne strukture, so v AASP delovala razna škofijska telesa: svet za cerkveno glasbo in petje, liturgični svet in katehetski odbor (ustanovitev v letu 1964), svet za cerkveno umetnost, ekumenski svet in gospodarski svet (1965), po koncilu pa še duhovniški in pastoralni svet (1966).[44] Ta telesa so z večjo ali manjšo zavzetostjo delovala ves čas do danes. Zadnja leta je »zamrl« ekumenski svet, ki ga bo treba obnoviti. Leta 1970 je bil ustanovljen misijonski svet,[45] ki se zdaj obnavlja.

V prvih letih po koncilu so začeli nastajati v AASP tudi župnijski pastoralni sveti. Pobudo zanje je dal škof dr. Janez Jenko.[46] Prvi ŽPS je bil ustanovljen v Budanjah leta 1968. Sedaj obstajajo ŽPS v Škofiji Koper v 117 župnijah in imajo 1.905 članov.[47]

Za pastoralno delovanje je bila pomembna ustanovitev Pastoralnega urada (PU), ki v povezavi s škofijskim pastoralnim svetom in drugimi škofijskimi in medškofijskimi telesi s presledki deluje še danes pod imenom Pastoralna služba (PS). Voditelji PU oziroma PS v posameznih dobah: msgr. mag. Renato Podbersič, sedaj škofov vikar za pastoralo (1976–1979), msgr. dr. Jožko Pirc, profesor na Urbaniani v Rimu (1982–1984), msgr. mag. Metod Pirih, sedanji koprski škof (1984–1985), in dr. Ivan Likar (od 1992).

Že pred ustanovitvijo PU so posamezna škofijska telesa samostojno pripravljala seje in tečaje. Pastoralnih tečajev je bilo doslej 33 (leto 1999). Organizira jih Slovenski pastoralni svet, konkretna izvedba v škofiji pa je zaupana škofijskemu pastoralnemu svetu oziroma PS.

Podobno kakor pastoralni tečaji so že leta 1965 začeli katehetski tečaji. Prvi je bil v Vipavi v semenišču od 31. avgusta in 1. septembra 1965. Pozneje so se tečaji preselili na Mirenski Grad, kjer so še danes. V prvih letih so trajali 14 dni, od leta 1971 naprej pa en teden. Tedenskih tečajev je bilo doslej 29.

f) Orglarska šola; Teološko–pastoralna šola. V škofijskem okviru delujeta Orglarska šola v Novi Gorici (1985) in Teološko–pastoralna šola (poprej Teološkopastoralni tečaj), ki je začela svoje delo v Postojni leta 1980. Čez dve leti se je tečaj preselil v Novo Gorico in v Koper, kjer šola deluje še sedaj.[48]

g) Verski tisk in druga sredstva družbenega obveščanja. O Družini smo govorili že zgoraj. Leta 1965 je začel izhajati mesečnik Ognjišče, ki je iz farnega lista župnij Postojna in Koper kmalu prerasel v vseslovensko mladinsko revijo, ki izhaja še danes. Največja naklada je bila leta 1990 104.000 izvodov; sedaj 80.000. S sodelavci ga od vsega začetka ureja msgr. Franc Bole. Reviji se je že zgodaj pridružilo tudi izdajanje različnih knjig z versko in vzgojno vsebino, doslej nad 250 naslovov. Knjigam se pridružujejo zadnje čase tudi številne audio in videokasete. V okviru Ognjišča je že leta 1967 začel delovati predal dobrote, nekakšen predhodnik Slovenske karitas, ustanovljene 1990 (prvi predsednik msgr. Franc Bole, do 1993).

Ognjišče se je leta 1990 registriralo kot Tiskovno društvo Ognjišče (TDO) in je kot tako nadaljevalo z založniško dejavnostjo. Tej dejavnosti je TDO 6. junija 1994 pridružil Radio Ognjišče s studiem v župnišču župnije sv. Marka v Kopru. 28. novembra istega leta je začel delovati studio Radia Ognjišče v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani. Na pobudo TDO in ob sodelovanju drugih partnerjev je 24. decembra 1995 začela oddajati TV3. Sedež ima v isti stavbi kot ljubljanski studio Radia Ognjišče.

h) Delo z mladimi. Po vojni so ponekod še delovale Marijine družbe, ki so zbirale mlade, zlasti dekleta. Začetki mladinske pastorale, kakor rečemo danes, pa segajo v leto 1961, ko je msgr. Vinko Kobal začel zbirati skupine gimnazijcev na Kapeli pri Gorici. Skupaj s Franjem Godničem, msgr. dr. Albertom Metlikovcem in msgr. dr. Dragom Klemenčičem je izdajal mladinski listič Veslajmo (ciklostilno razmnoževanje). V treh šolskih letih je izšlo 24 številk v največ 2.500 izvodih (leta 1964). Po pravici ga štejemo za začetek povojnega mladinskega verskega tiska. Tega leta ga je partijska oblast ukinila.

Pri nadaljnjem delu na področju pastorale mladih (leto 1966) se je Kobal zgledoval pri italijanskem gibanju Gioventu’ studentesca, pozneje Comunione e liberazione (Luigi Giussani, Francesco Ricci idr.). S tedni duhovnosti v približno isti obliki, kot obstajajo še danes, je začel v Stržišču že leta 1965. Mladi so na tedne prihajali in še prihajajo iz vse Slovenije. Počasi se je oblikovala tudi vsebina teh tednov v zvezkih: Srečanje, Znamenje, Zaveza, Daritev. V začetku osemdesetih let je to prizadevanje dobilo skupno ime Pot. S tem imenom se pastorala mladih nadaljuje tudi danes. Precej mlajših duhovnikov je prevzelo in deloma prilagodilo vzorec in vsebino »stržiških« tednov duhovnosti, tako da je sedaj v Škofiji Koper, pa tudi drugod po Sloveniji, več domov duhovnosti s tem ali podobnim programom.[49]

Vzporedno z mladinsko pastoralo v okviru Poti so bile in so še tudi druge pobude in ponudbe po posameznih župnijah, dekanijah in območjih (npr. delo z mladimi v župniji Nova Gorica–Kristus Odrešenik pod mentorstvom msgr. Gašperja Rudolfa). Leta 1984 je zaživel škofijski referat za pastoralo mladih, kar kaže na prizadevanje, da bi to področje pastorale dobilo »skupni imenovalec«.

V obnovljeni in povečani škofiji

Leta 1977 se je uresničil dolgoletni sen primorskih duhovnikov in vernikov, ko je Sveti sedež 17. oktobra 1977 obnovil in povečal Škofijo Koper v sedanjem obsegu. Slovesna razglasitev je bila 8. januarja 1978, o čemer je obširno pisal časnik Družina. Hkrati je bil z bulo Venerabili fratri za rezidencialnega škofa imenovan dotedanji škof–apostolski administrator dr. Janez Jenko.[50] Pastoralno delo je s tem dogodkom dobilo nov zagon, čeprav niso nastale kakšne nove strukture.[51]

Leta 1985 je bil imenovan za škofa pomočnika s pravico nasledstva msgr. mag. Metod Pirih (1936, mašnik 1963, škof 1985), dve leti kasneje pa rezidencialni škof, potem ko je 13. aprila 1987 škof Jenko stopil v pokoj. 13. maja 2000 je bil za prvega pomožnega škofa Koprske škofije imenovan msgr. dr. Jurij Bizjak, posvečen pa 5. julija istega leta.

Škofijska duhovna in pastoralna prenova

Na pastoralnem tečaju 5. septembra 1989 na Mirenskem Gradu je škof Metod Pirih napovedal duhovno in pastoralno prenovo škofije, ki jo je opredelil pod tremi vidiki: cerkvenostno–škofijski, občestveno–pedagoški, duhovno–materialni. »Z današnjim dnem se začenja delo za duhovno in pastoralno prenovo. Škofijske svete in druge škofijske ustanove po dekanijah in območjih prosim za zavzeto delo in pomoč, za sodelovanje in predvsem za veliko molitve.«[52] S tem oznanilom se je Škofija Koper pridružila ostalima slovenskima škofijama in sinodalnemu procesu, ki se je začel za časa ljubljanskega metropolita dr. Jožefa Pogačnika sredi sedemdesetih let, a se zaradi neugodnih političnih razmer ni mogel razviti in nadaljevati.

a) Škofijski zborovanji. Škofija Koper je v prenovo stopila z molitvijo, z vprašalniki in njihovo obdelavo, z izdelavo načrtovanih dokumentov in z njihovo promulgacijo na dveh škofijskih zborovanjih v letih 1992 in 1993. Dobra duhovna »podlaga« za začetek prenove je bila 450–letnica prikazovanj Matere Božje na Sveti gori pri Gorici (1539–1989), ki je v škofiji poživila zanimanje za Sveto goro (romanja), to je za naše tradicionalno škofijsko svetišče.

Za obe škofijski zborovanji je bilo pripravljenih 13 dokumentov, ki so v prvem delu ugotavljali in analizirali stanje, v drugem delu osvetlili vsebino z lučjo Svetega pisma in cerkvenega učiteljstva, v tretjem delu pa odprli aktualna pastoralna vprašanja in nakazali rešitve. Na prvem zborovanju na Mirenskem Gradu 28. novembra 1992 je bila vsebina naslednja: katehumenat ali uvajanje odraslih v krščanstvo; zakramenti uvajanja v krščanstvo (otroci); Gospodov dan v Škofiji Koper; majhne župnije; mladi, vera in Cerkev; škofijski in redovni duhovniki. Na drugem zborovanju 16. oktobra 1993 so prišle na vrsto naslednje vsebine: župnijski pastoralni sveti; Karitas v naši delni Cerkvi; predzakonska pastorala kot izhodišče za prenovo pastorale zakona in družine; cerkveni pevci, petje in glasba; pastorala bolnikov in invalidov v luči prenove; starejši v naši škofiji. Dokumenti zborovanj so bili objavljeni v posebnih brošurah, povzetek pa leta 1996 v Pastoralnih smernicah.[53] Dokumentom drugega zborovanja so bili dodani statuti posameznih škofijskih teles (duhovniškega, pastoralnega in gospodarskega sveta, komisij za oznanjevanje, bogoslužje in Škofijske karitas, okvirni statut župnijskega pastoralnega sveta ter dekanijskega pastoralnega sveta in nazadnje še statut skupnosti slovenskih katehistov in katehistinj).[54] Ob vsebinskih krogih prvega in drugega škofijskega zborovanja je nastajal vedno jasnejši škofijski pastoralni organigram, ki se izrisuje v duhovniškem, pastoralnem in gospodarskem svetu ter se členi v veliko število komisij, odborov, pododborov, sekcij, skupin itd. Organigram omogoča preglednost in pod– ali nadrejenost, s čimer je določena konkretna odgovornost. Organigram je še vedno v nastajanju in tako tudi zmeraj bo.

b) Nekateri sadovi »Prenove«. Prenovitveno dogajanje, ki se je manifestiralo na dveh škofijskih zborovanjih, se je v marsičem tudi konkretiziralo.

1) Neposredna priprava na zakon. Neposredna priprava na zakon (začetki segajo v leta 1967–1969, ko so na Goriškem organizirali prve tečaje) je po letu 1993 stopila – če smemo tako reči – na višjo raven tako vsebinsko kot metodološko. Kar je zelo pomembno, pa je dejstvo, da je v vsej škofiji poenotena in obsega šest srečanj v času šestih tednov.[55]

2) Katehumenat. Po zborovanjih je dobil nov zagon tudi katehumenat, ki sedaj poteka v vseh dekanijskih središčih. Že poprej pripravljeno gradivo je bilo objavljeno v dveh priročnikih.[56]

3) Priprava staršev na krst otrok. Vsebinski krog, ki je na zborovanju obsegal zakramente uvajanja v krščanstvo za otroke, je spodbudil ponatis 12 katehez za pripravo staršev na krst otrok ter nastanek šestih novih. Tako je sedaj na voljo 18 katehez; nekaterim so dodana primerna bogoslužja.[57] Priprava staršev na krst obsega vsaj tri srečanja v skupini v dekanijskem ali medžupnijskem merilu ter dve srečanji v župniji. Prenova je dala nov polet tudi srečanjem s starši veroučencev za različne starosti. Nekaj katehez zanje je bilo pripravljenih že pred zborovanji; zadnji zvezek pa je izšel leta 1995.[58]

4) Šola verskega poglabljanja (ŠVP). Po škofijskih zborovanjih se je poživilo tudi delo v ŠVP. Šola je namenjena vsem, ki želijo poglobiti svoje versko znanje in izkustvo, posebej pa različnim župnijskim pastoralnim sodelavcem. Traja tri leta (ob sobotah). Pouk poteka v glavnem v dekanijskih središčih. Doslej (1999) je šlo skozi ŠVP okrog 200 odraslih vernikov. Ob koncu izdelajo sklepno nalogo in dobijo ustrezno diplomo. Kateheze za vsa tri leta je pripravila posebna skupina pod vodstvom PS.[59]

5) Kanonične vizitacije. Pomemben pastoralni dejavnik so kanonične vizitacije župnij s strani dekana in škofa, ki so bile doslej povezane z birmo. Po predlogu, sprejetem na sejah več škofijskih teles, njihovih tajništev, zbora dekanov in dokončno na pastoralnem tečaju 1999, bodo odslej vizitacije ločene od birme. Pripravlja se osnutek besedila za nov način in vsebino vizitacije. Gre za premik z župnijske ravni na medžupnijsko oziroma dekanijsko raven.

6) Pastoralna okrožja (PO). Na istem tečaju je bila tudi dokončno sprejeta ideja o PO. To so manjše enote od dekanij in združujejo po nekaj župnij, ki iz različnih razlogov težijo skupaj ter že sedaj opravljajo precej dela na ravni bodočih PO. V načrtu je okrog 25 enot; razprava o številu in načinu delovanja še ni končana.[60]

7) Škofijska gimnazija Vipava (ŠGV). 17. maja 1991 je bila z državno koncesijo ustanovljena ŠGV, ki je odprla svoja vrata tudi drugim dijakom in dijakinjam. S tem je prenehala Srednja verska šola v Vipavi; Malo semenišče pa je ostalo. 11. septembra 1999 je škof Metod Pirih ob navzočnosti velikega števila vernikov in drugih ljudi dobre volje blagoslovil nove prostore ŠGV ob Goriški cesti v Vipavi. ŠGV vzgaja katoliške laike, ki bodo imeli vedno večji vpliv tudi na pastoralno življenje škofije.[61]

8) Pastoralna skrb za italijansko manjšino. Že poprej smo ugotovili, da je bilo pred vojno in med njo za italijanske vernike na ozemlju naše škofije dobro poskrbljeno, saj so bili nameščeni številni duhovniki italijanske narodnosti. Že med vojno, še bolj pa po njej, je mnogo pripadnikov italijanske narodnosti optiralo za Italijo in tja tudi odšlo. Po nekih podatkih je iz sedanjega slovenskega dela Istre odšlo 8.453 Italijanov.[62] Z njimi so odšli tudi vsi njihovi dušni pastirji. Že ves čas po vojni skrbijo za vernike italijanske manjšine slovenski duhovniki v devetih obalnih župnijah. Ponekod je sveta maša dvojezična, ponekod samo v italijanskem jeziku.

Sklep

Pri pisanju tega prispevka sem ves čas ugotavljal, kaj vse bi moral še zabeležiti. Zelo zanimiva bi bila verska in veroučna statistika, ki jo v naši škofiji vodimo od leta 1965 dalje, za poprej pa bi morda marsikaj izvedeli iz škofijskih glasil. Prav v njih bi našli veliko snovi za temeljito pastoralno zgodovino 20. stoletja, pa je za ta pregled zmanjkalo časa in moči (toliko bolj, ker gre kar za štiri škofije, v katere so bili vključeni posamezni deli, v letih 1965–1981 okrožnice AASP in od leta 1982 Sporočila slovenskih škofij. Zelo zanimiva bi bila tudi številna pastirska pisma, zlasti tista s pastoralno vsebino. Posebno vprašanje bi bilo tudi, koliko so v teh glasilih prisotni jeziki različnih narodov: slovenščina, nemščina, italijanščina, hrvaščina in kot uradni jezik Cerkve še latinščina. Spopasti bi se bilo treba z arhivi civilnih oblasti v različnih krajih tokraj in onkraj meje, saj bi v njih odkrili veliko dokumentov, ki so vplivali na pastoralno življenje in delo v tem dolgem obdobju. Cerkveni arhivi za prvo polovico stoletja so še vedno v Trstu in Gorici, toda upamo, da se bo to vprašanje kmalu rešilo. Bežno je bilo omenjeno nastajanje novih župnij. Zanimiv bi bil pregled uprave oziroma souprave župnij v različnih časih. Pa še spreminjajoče se število dekanij in njihovih meja. Poseben pogled bi veljal tudi rednim duhovniškim dekanijskim pastoralnim konferencam, o katerih je tako na škofiji kakor po dekanijah in župnijah na gore zapisnikov. Zlasti po koncilu bi prišlo v poštev delo škofijskih pastoralnih struktur s svojimi neštetimi zapisniki. Tako sestavek odpira mnoga nova vprašanja in spodbuja nadaljnje raziskovanje.

Povzetek: Ivan Likar, Pastoralna zgodovina Cerkve na Primorskem

V uvodu nakazana vsebina in naslov sta zelo obširna: Pastoralna zgodovina Cerkve na Primorskem. Sestavek se opira na zgodovinske prelomnice v tem stoletju in obsega naslednja obdobja: od začetka stoletja do konca prve svetovne vojne (I); od konca prve svetovne vojne do leta 1947 (II); od leta 1947 do obnovitve in povečanja škofije 1977 (III); v obnovljeni in povečani škofiji do današnjih dni (IV). Za čas v prvi polovici stoletja smo se opirali predvsem na pastoralno delovanje posameznih škofov, za drugo polovico stoletja, ko se je začela oblikovati sedanja Škofija Koper, pa je bilo uporabljenih več različnih arhivskih in drugih dokumentov ter publikacij. Razgibano zgodovino škofije in s tem tudi pastoralnega delovanja pogojuje dejstvo, da je sestavljena iz različnih ozemeljskih delov, ki so do leta 1947 pripadali drugim škofijam. To so del Goriške nadškofije v Jugoslaviji, slovenski del Tržaško–koprske škofije v Jugoslaviji, slovenski del Reške škofije. Kljub temu je za posamezna obdobja mogoče ugotoviti nekaj splošnih značilnosti. Za prvo obdobje (I) so značilni naraščajoči liberalizem ter zlasti v Goriški nadškofiji do kraja izpeljana ločitev duhov; v Tržaško–koprski škofiji tudi liberalizem in naraščajoči nacionalizem. Pastoralno delovanje je potekalo v klasičnih okvirih. Na pastoralo je vplivalo delovanje velikega števila društev in združenj, zlasti Marijine družbe. V drugi dobi (II) se je pastoralno delovanje v vseh delih Škofije Koper odvijalo predvsem pod vidikom ohranjanja narodne istovetnosti, ki je izhajalo iz vere. – Za tretjo dobo (III), če jo razdelimo v dva dela: 1947–1965 in 1965–1977, je v prvem časovnem razdobju pastorala odvisna v veliki meri od dobre volje posameznih duhovnikov. V ospredju je boj za vero in Cerkev samo, kajti fašistični nacionalizem je zamenjala komunistična ideologija. Drugo časovno razdobje (do ustanovitve škofije 1977 in potem še do upokojitve škofa Janeza Jenka 1987) je pogojeno s prizadevanjem za uresničevanje smernic Drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Za zadnje obdobje, zlasti za čas škofovanja msgr. mag. Metoda Piriha, je značilno delo za duhovno in pastoralno prenovo škofije, ki traja še danes in se uspešno pridružuje sinodalnemu procesu v Cerkvi na Slovenskem.

[1] Prim. Letopis Cerkve na Slovenskem. Provincia ecclesiastica slovena in Ljubljana (1. 6. 1971), Ljubljana 1971, 244.

[2] To so: Dekanija Gorica (Čepovan, Lokve, Solkan, Kromberk, Podsabotin, Ravnica, Bate, Grgar, Gorenja Trebuša), dekanija Bovec (Bovec, Čezsoča, Log pod Mangartom, Srpenica, Soča, Trenta), dekanija Kanal (Kanal, Avče, Deskle, Gorenje Polje, Plave, Srednje, Zapotok, Banjšice, Marijino Celje, Kal, Levpa, Lokovec, Lom, Ročinj), dekanija Kobarid (Kobarid, Borjana, Kred, Sedlo, Trnovo, Breginj, Logje, Livek), dekanija Cerkno (Cerkno, Orehek, Poljice,* Novaki, Otalež, Bukovo, Jagršče, Ravne, Šebrelje), dekanija Črniče (Črniče, Osek, Ajdovščina, Batuje, Sv. Križ, Lokavec, Velike Žablje, Kamnje, Stomaž, Otlica, Šempas, Trnovo), dekanija Devin (Brestovica, Kostanjevica, Temnica, Opatje selo), dekanija Komen (Komen, Gabrovica, Lipa, Pliskovica, Veliki Dol, Vojščica, Gorjansko, Štanjel, Gornja Branica, Dornberk, Gaberje, Kobjeglava, Branik, Škrbina, Šmarje na Vipavskem, Štjak), dekanija Ločnik (Biljana, Fojana, Gradno, Kozana, Vedrijan, Vipolže, Medana, Kojsko, Kožbana, Šlovrenc, Šmartno, Cerovo), dekanija Šempeter (Šempeter, Vrtojba, Bilje, Miren, Prvačina, Gradišče, Renče, Vogrsko), Tolmin (Tolmin, Drežnica, Libušnje, Idrija ob Bači, Most na Soči, Rut, Obloke, Stržišče, Podbrdo, Podmelec, Grahovo, Roče, Dolenja Trebuša, Šentviška Gora, Pečine, Ponikve, Volče). Prim. Status personalis et localis archi–dioeceseos Goritiensis ineunte anno 1900, Goritiae 1900, 44–99. Imena dekanij in župnij so izpisana tako, kakor jih pišemo danes. * Poljice so sedanja podružnica Reka (v župniji Cerkno).

[3] Danes živi v teh župnijah le ok. 78.000 ljudi (ŠAK, Verska statistika za leto 2000).

[4] Tedanje dekanije in župnije na ozemlju sedanje škofije Koper: dekanija Tomaj (Tomaj, Dutovlje, Skopo, Kopriva, Sežana, Avber, Povir, Štorje, Draga, Rodik, Škocjan, Vatovlje, Divača, Brezovica, Slivje), dekanija Dolina (Lokev, Klanec, Podgorje, Draga), dekanija Jelšane (Jelšane, Hrušica, Pregarje, Podgrad, Podgraje, Golac), dekanija Oprtalj (Topolovec, Gradin), dekanija Koper (stolna župnija, Škofije, Dekani), dekanija Piran (Piran, Izola, Korte), dekanija Krkavče (Krkavče, Koštabona, Šmarje, Pomjan, Marezige, Truške, Sv. Anton), dekanija Osp (Osp, Predloka, Kubed, Sočerga, Movraž). Prim. Prospectus beneficiorum ecclesiasticorum et status personalis cleri unitarum dioeceseon Tergestinae et Justinopolitanae ineunte anno MCM, Tergesti 1900, 41–73.

[5] Danes živi v teh župnijah ok. 96.000 ljudi (ŠAK, Verska statistika za leto 2000).

[6] Za primerjavo: v sedanji škofiji Koper je 207 župnij, 262.005 prebivalcev in 137 duhovnikov v neposrednem dušnem pastirstvu. To je 1.912 ljudi na enega duhovnika (op.: Podatki o prebivalcih v verski statistiki niso povsem točni).

[7] Odlok Konzistorialne kongregacije 2. 2. 1933 (v veljavo stopil 1. 7. istega leta). Prim. F. M. Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, v: AES 11, Ljubljana 1989, 31–32.

[8] Apostolska konstitucija »Supremum pastorale munus« z dne 25. 4. 1925. Prim. Status cleri et beneficiorum dioecesis Fluminensis ineunte anno 1938, Maddaloni 1938–XVI, 4. Takrat je bila ustanovljena dekanija Hrušica (Hrušica, Brezovica, Slivje, Golac, Vodice, Mune /ti dve župniji sta sedaj na ozemlju Hrvaške/, Podgrad in Pregara).

[9] 1902: Slap; 1904: Klanec, Podgorje, Velike Žablje; 1907: Vrabče; 1914: Vedrijan; 1928: Šlovrenc; 1929: Podgraje, Zagorje; 1930: Medana, Otalež, Srpenica; 1931: Bilje, Štjak; 1935: Brestovica, Drežnica, Gradno, Grahovo ob Bači, Kal nad Kanalom, Kozana, Kromberk, Levpa, Libušnje, Log pod Mangartom, Marijino Celje, Opatje selo, Osek, Pliskovica, Ponikve, Vipolže, Vrtojba; 1936: Avče, Banjšice, Bate, Deskle, Gorenje Polje, Kobjeglava, Kred, Livek, Lokovec, Sedlo, Štanjel, Trnovo pri Gorici; 1937: Gorenja Trebuša, Pečine, Podsabotin, Slivje; 1938: Podgrad, Pregarje; 1940: Lom, Sečovlje; 1941: Novaki; 1943: Brje, Kamno, Stomaž; 1944: Borjana, Pivka, Vojščica; 1946: Skopo, Trnje; 1947: Dutovlje, Kopriva, Lokev, Matenja vas, Orehek pri Postojni, Suhorje, Šmihel, Ubeljsko, Vatovlje, Zalošče (vikariat); 1952: Veliki Dol; 1953: Nova Gorica–Kapela; 1955: Gorjansko; 1960: Cerovo, Škofije; 1961: Strunjan; 1964: Bukovica; 1965: Ankaran; 1968: Portorož; 1975: Lucija; 1976: Nova Gorica–Kristus Odrešenik; 1989: Hrpelje–Kozina; 1993: Koper– Sv. Marko.

[10] Prim. Cerkev na Slovenskem. Provincia ecclesiastica slovena in Ljubljana, Ljubljana 1971, 242–243.

[11] Prim. F. Rupnik, Slovenska Cerkev na Goriškem med leti 1945–1965, v: Chiesa e societa’ nel Goriziano fra guerra e movimenti di liberazione (= Cerkev in družba na Goriškem ter njihov odnos do vojne in osvobodilnih gibanj), izd. Istituto di storia religiosa. Instituto per gli incontri cultirali mitteleuropei (a cura di France M. Dolinar e Luigi Tavano), Gorizia–Gorica 1997, 298–300.

[12] Prim. op. 3.

[13] Prim. Letopis Apostolske administrature za Slovensko Primorje (1968), Koper 1968.

[14] Prim. F. Kralj, Zgodovinski oris nove škofije v Slovenskem Primorju, v: Družina 27 (1978), št. 3, str. 8; A. Vovk, Pot do koprske škofije, v: S. Valentinčič (ur.), Zbornik Primorske – 50 let, Primorske novice, Koper 1997, 214–216.

[15] Prim. F. Kralj, Missia Jakob, v: PSBL, 10. snopič, Gorica 1984, 442–445; F. Kralj, Cerkvene razmere v goriški nadškofiji na prelomu 19. stoletja, v: Missiev simpozij v Rimu, Celje 1988, 149–162; B. Marušič, Goriška na prelomu 19. in 20. stoletja, v: Missiev simpozij v Rimu, Celje 1988, 135–148.

[16] Prim. F. Kralj, Sedej Frančišek Borgia, v: PSBL 13. snopič, Gorica 1987, 319–320 in 14. snopič, Gorica 1988, 321–323; F. Kralj, Sedej nadpastir goriških Slovencev, v: Sedejev simpozij v Rimu, Celje 1988, 96–107; R. Klinec, Zgodovina Goriške nadškofije 1751–1951, Gorica 1951, 49–50.

[17] Prim. M. Jevnikar, Šterk Andrej Marija, v: PSBL, 15. snopič, Gorica 1989, 579–580.

[18] Prim. Curia episcopalis, 29 (1900), 73.

[19] Prim. Curia episcopalis, 30 (1900), 114–134.

[20] Prim. A. Škerl, Nagl Franc Ksaver, v: PSBL, 10. snopič, Gorica 1984, 487–489.

[21] Prim. A. Škerl, Karlin Andrej, v: PSBL, 8. snopič, Gorica 1982, 21–22.

[22] Pastirsko pismo vernikom 19. januarja 1923. Prim. F. Kralj, Sedejev simpozij v Rimu, 108.

[23] Prim. R. Klinec, Primorska duhovščina pod fašizmom, Gorica 1979, 21–22.

[24] Prim. F. Kralj, Sedejev simpozij v Rimu, 108. Marijanski shodi so bili v Komnu, v Logu pri Vipavi, v Slavini, na Vitovljah, na Mirenskem Gradu in v Marijinem Celju. Prim. M. Perat, Ob 90–letnici slovenske Marijine družbe v Gorici, Gorica 1998, 38.

[25] Prim. Sveta gora pri Gorici, Ljubljana 1993, 21.

[26] Prim. B. Marušič, Goriška Mohorjeva družba, v: Družba sv. Mohorja. Celovška, Celjska in Goriška Mohorjeva v slovenskem kulturnem prostoru (1851–1995), Celje, Celovec, Nova Gorica 1995, 93–120.

[27] Prim. R. Klinec, Primorska duhovščina, 57–58. Ukinjene publikacije: Gospodarski list, Goriška straža, Zbornik svečenikov sv. Pavla, Mali list, Naš čolnič, Jaslice, Pućki prijatelj, Edinost, Istarska Riječ, Novice za tržaške Slovence, Novi list, hrvaški tednik Istarski list in mesečnik Družina.

[28] Prim. A. Scotta (a cura di), I territori del confine orientale italiano nelle lettere dei vescovi alla Santa Sede 1918–1922 (Fonti e studi di storia veneta 21), Trieste 1994, 157–158.

[29] Prim. R. Klinec, Primorska duhovščina, 30–31.

[30] Prepis hrani Škofijski arhiv Maribor, Škofijski arhiv Koper pa hrani presliko poslanice. Prevod: A. Rebula, Tragedija Primorske v petdeset let zakopanem dokumentu, v: Mladika 42 (1998), št. 2–3, str. 55–56. Zdi se primerno, da ga tukaj ponatisnemo.

Sveti oče!

Najponižneje podpisani duhovniki lavantinske škofije v kraljevini Jugoslaviji, gnani od iskrene ljubezni do svete Katoliške Cerkve in Apostolskega sedeža, s sinovskim zaupanjem pristopamo k prestolu Vaše svetosti, da bi Vam čim jasneje prikazali hude težave in nevarnosti, ki v teh zadnjih časih grozijo v naših krajih katoliški stvari in ki naj bi jih Vaša svetost blagovolila preprečiti ali vsaj omiliti.

V mislih imamo žalostne razmere naših slovanskih bratov, ki so po vojnem pravu prišli pod oblast Italije in ki jim stranka, ki zdaj upravlja italijansko državo, hoče zadušiti narodno individualnost in očetni jezik.

Daleč smo od namena, da bi se vmešavali v notranje politične zadeve kraljevine Italije, toda tukaj gre za pomembnejše reči, namreč za vero in nravi ter za naravne pravice.

Kakor smo zaskrbljeni za žalostni položaj kristjanov v Rusiji ali Mehiki, smo dolžni skrbeti tudi za brate, s katerimi nas družijo združene vezi katolištva in krvi. Nasilje režima namreč gre tako daleč, da vdira celo v svetišča, ko prepoveduje očetni jezik v javnih molitvah, v cerkvenem petju, v pridigah, v poučevanju otrok o verskih resnicah. V pokrajinah, v katerih prebivajo Slovenci in Hrvati, je bilo izgnanih približno dvesto duhovnikov, drugi so bili odgnani v zapore ali v konfinacijo. V čisto slovanske kraje pošiljajo duhovnike, ki ne poznajo jezika ljudstva in ki so nesposobni za dušno pastirstvo.

Nikakor ne služijo resnici oni, ki pišejo, da je slovansko ljudstvo v Italiji z malimi izjemami povsem zadovoljno ali da zbujanje nemirov prihaja iz jugoslovanskih krajev. Nasprotno, krik tlačenih sega do naših ušes in nam vznemirja srca z najgrenkejšimi čustvi.

Iskreno moramo izpovedati, da se v srcih slovenskih in hrvaških ljudi, ki so se skozi stoletja držali Svetega sedeža in ga častili s sinovsko vdanostjo, resno podira najvišja avtoriteta Cerkve. 'Kakor gledajo oči služabnikov v roke svojih gospodarjev', so naše oči upajoče gledale v Sveti sedež, da bi odpravil nesrečno usodo naših bratov ali jo vsaj omilil. Ker pa se je pomoč mudila, se je zgodilo, kar je bilo prej pri slovenskih ljudeh nezaslišano, da so začeli odkrito napadati najvišjo cerkveno avtoriteto.

Ob takšnem stanju stvari smo podpisani dušni pastirji v težavah in skoraj brez možnosti, da bi branili Apostolski sedež, saj žalostnih dejstev ni mogoče zanikati in so splošno znana.

Privrženci framasonske sekte in drugi zaničevalci in sovražniki Božjega hlastno segajo po vsem tem in v svojih dnevnih objavah sejejo med ljudstvom nezaupanje in zaničevanje do Svetega sedeža, ljudstvo pa zlahka naseda takšnim prišepetavanjem.

Še slabše je to, da se razkolnikom nudi novo netivo, s katerim utrjujejo svoje predsodke, da je namreč Sv. sedež sovražen slovanskim narodom. Zaradi tega nastaja velika nevarnost, da mnogi odpadejo od katoliške Cerkve in preidejo k razkolnikom; pred kratkim je na primer v južni Srbiji približno dvajset katoliških družin kolonov, ki so se bili izselili iz province Julijske Benečije, prešlo v pravoslavje. Vrhu tega se je bati, da ne bi šlo v nič vse delo za združitev Cerkva vzhodnih Slovanov.

Vaša svetost! To smo povedali, da bi rešili svoje duše. Vneto prosimo Vašo svetost, da bi iz očetovske ljubezni, s katero objema vse narode, obvarovala tudi Slovence in Hrvate pred režimom, predvsem kar zadeva versko življenje.

Prav tako prosimo Vašo svetost, da Slovencem in Hrvatom, katerih število presega 500.000 duš, da na čelo pastirje, ki naj, polni apostolskega duha, objemajo naše brate z očetovsko ljubeznijo.

Tedaj bodo pri nas zavrnjeni jeziki in peresa zlohotnežev in ločeni bratje bodo vzljubili skupnega očeta vseh vernikov v Kristusa, tako da bi čimprej prišlo do 'enega hleva in enega pastirja'.

V Mariboru, dne 1. februarja 1933.

[31] Prim. F. Kralj, Margotti Karel, v: PSBL, 9. snopič, Gorica 1983, 356–357; I. Santeusanio, La diocesi di Gorizia nell’episcopato Margotti (1934–1941), v: Chiesa e societa’, 105–118.

[32] Prim. R. Klinec, Primorska duhovščina, 117–133: France Kodrič, župnik v Kojskem; Edko Ferjančič, župnik na Štjaku; Ivan Franke, župnik na Vogrskem; Ivan Drašček, župnik v Kobjeglavi; Jožef Štrancar, župnik v Rihemberku (sed. Braniku); Janez Leben, kurat na Libušnjem; Bogumil Nemec, župnik in dekan v Komnu; Jakob Čemažar, župnik v Šmarjah pri Kopru; Ivan Jarc, upokojeni župnik v Starem selu pri Kobaridu; Ivan Rejec, župnik v Sv. Križu na Vipavskem; Filip Terčelj, duhovnik, prosvetni delavec, organizator, pisatelj v Gorici; Anton Rutar, podravnatelj in ekonom v goriškem semenišču; dr. Carlo Musizza, profesor v goriškem semenišču; Jakob Brumat, semeniški ravnatelj v Gorici; dr. Ivan Tul, spiritual; Andrej Pavlica, profesor v goriškem semenišču; dr. Mihael Toroš, profesor in poznejši apostolski administrator; Filip Kavčič, župnik v Črnem Vrhu nad Idrijo; lazaristi na Mirenskem Gradu: Alojzij Mlakar, Aleksander Martelanc, Mihael Klančnik, Ivan Zdravljič; Srečko Rejc, župnijski upravitelj v Sv. Križu na Vipavskem in pozneje v Zgoniku; Josip Vodopivec, tolminski župnik in dekan; Mihael Arko, idrijski župnik in dekan; Ivan Kunšič, župnik in dekan v Cerknem; Jakob Rejec, župnik in dekan v Solkanu; Ignacij Breitenberger, župnik in dekan v Vipavi; Alojz Novak, župnik in dekan v Črničah idr. Biografije nekaterih duhovnikov je najti v PSBL.

[33] Prim. M. Šah – R. Klinec, Bartolomasi Angelo, v: PSBL, 2. snopič, Gorica 1975, 42.

[34] Prim. R. Klinec, Fogar Alojzij, v: PSBL, 4. in 5. snopič, Gorica 1977 in 1978, 373–377.

[35] Prim. A. Škerl, Antonio Santin, v: PSBL, 13. snopič, Gorica 1987, 294–297.

[36] L. Jurca, Moja leta v Istri pod fašizmom, Ljubljana 1978, 27–28: prim. A. Kacin, Jurca Leopold, v: PSBL, 7. snopič, Gorica 1981, 600–603.

[37] V. Šček, Odprto pismo De Gasperiju, v: Razgovori in članki. Primorska duhovščina za Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, Trst 1946; prim. B. M. Mlakar, Slovensko osvobodilno gibanje na Goriškem, v: Chiesa e societa, 190.

[38] Prim. Letopis Apostolske administrature za Slovensko Primorje (1. 5. 1968), Koper 1968: ŠAK, Verska statistika za leto 1968.

[39] O tem času in vprašanjih piše J. Rosa v navedenem zborniku Chiesa e societa, 327–386. O povojnih montiranih procesih proti duhovnikom in vidnejšim katoliškim laikom prim. F. Rupnik, Slovenska Cerkev na Goriškem med leti 1945–1965, v: Chiesa e societa, 300; J. Kragelj, Moje celice, Ljubljana 1990; L. Marc, Črepinje, Gorica 1994.

[40] Prim. A. Pust – Z. Reven – B. Slapšak, Palme mučeništva, Ljubljana 1994. Poseben seznam možnih kandidatov za mučence je bil lani narejen in poslan v Rim: Narodni odbor za veliki jubilej leta 2000, Slovenski mučenci iz ljubljanske nadškofije, iz mariborske in koprske škofije, Ljubljana 1998, 185–204.

[41] Prim. T. Griesser–Pečar, Slovenski katoličani in Osvobodilna fronta, v: Chiesa e societa, 91.

[42] Naslovi priročnikov: Krščanske resnice, Nova Gorica 1957; Zgodbe Svetega pisma Stare in Nove zaveze, Nova Gorica 1958; Cerkev, Nova Gorica 1958; Krščanski nauk za drugo skupino, Nova Gorica 1959; Zakramenti, Nova Gorica 1959; Pravila krščanskega življenja, Nova Gorica 1960; Krščanski nauk za 4. letnik, Nova Gorica 1962; Cerkvena zgodovina, Nova Gorica 1964.

[43] Naslovi: Naša rast v veri; Naše življenje v Cerkvi; Kristus, naš vzor (za 5., 6. in 7. razred osnovne šole). – Zaradi zaslug na katehetskem področju ga je Teološka fakulteta 1980 imenovala za častnega doktorja.

[44] Prim. Okrožnica AASP: 8/1964; 2/1965; 13/1966, str. 83.

[45] Prim. Letopis Cerkve na Slovenskem (1971), Ljubljana 1971, 249. Na istem mestu so omenjeni še škofijski referent za tisk, škofijski referent za turiste, moderator duhovniške misijonske zveze in voditelj duhovnikov adoratorjev.

[46] Prim. Okrožnica AASP, 13/1966, 75–76.

[47] Prim. ŠAK, Verska statistika 1998. Leta 2001: 186 ŽPS s 2600 člani.

[48] Pred letom 1980 (že od 1964) so naši »tečajniki« hodili v Ljubljano ali pa bili dopisni udeleženci tečaja. Skozi TPŠ je doslej šlo okrog 240 slušateljev; diplomiralo pa jih je okrog 150.

[49] Prim. T. Požar, Kobal Vinko, v: PSBL, 8. snopič, Gorica 1982, 80–81. Osebni zapiski msgr. Vinka Kobala.

[50] Družina 27 (1978), št. 3. – Prim. Okrožnica AASP, 1/1978, 2–6.

[51] Iz Letopisa slovenskih škofij 1978 (stanje 1. 1. 1978), Ljubljana 1978, 218–219 je razvidno, da so poleg ordinariata obstajala in delovala naslednja škofijska telesa in referati: Škofijski svetovalci, Cenzorji, Pastoralni svet, Katehetski svet, Liturgični svet, Umetnostni svet, Glasbeni svet, Ekumenski svet, Misijonski svet, Svet za duhovne poklice, Semeniški disciplinski svet, Semeniški upravni svet, Referat za turizem, Duhovniška misijonska zveza, Unio apostolica sacerdotalis, Duhovniki adoratorji.

[52] Sporočila slovenskih škofij 1989, št. 10, str. 124.

[53] Škofija Koper, Prvo škofijsko zborovanje za duhovno in pastoralno prenovo, Mirenski Grad 28. 11. 1992; Škofija Koper, Drugo škofijsko zborovanje za duhovno in pastoralno prenovo, Mirenski Grad 16. 10. 1993; Škofija Koper, Pastoralne smernice, Koper 1996.

[54] Statuti so izšli v posebni knjižici: Škofija Koper, Statuti škofijskih teles, Koper 1994.

[55] Kratek pregled zgodovine priprave na zakon v škofiji je objavljen v gradivu za drugo zborovanje (Škofija Koper, Drugo škofijsko zborovanje za duhovno in pastoralno prenovo, Mirenski Grad 1993, 27–28).

[56] Škofija Koper, Uvajanje odraslih v krščanstvo. I. Predkatehumenat, Koper 1999 (66 str., format A 4); Uvajanje odraslih v krščanstvo. II. Katehumenat, Koper 1999 (180 str., format A 4). – Prim. V. Paljk, Katehumenat v Cerkvi na Slovenskem, v: CSS 28(1994), št. 9–10, str. 162–169.

[57] Škofija Koper (pripravil Pastoralni svet), Občestvo, starši in krst otroka (kateheze, druga dopolnjena izdaja), Koper 21995. – Prva izdaja z dvanajstimi katehezami je izšla leta 1978 (pripravil Pastoralni urad, Renato Podbersič s sodelavci). Istočasno je izšlo tudi 12 ustreznih bogoslužij, ki jih je pripravil Liturgični svet: Opravila Božje besede, Koper 1978.

[58] Škofija Koper (pripravil Pastoralni svet), Kateheze za starše A, Koper 1988 (ponatis 1998); Kateheze za starše B, Koper 1990 (ponatis 1995); Kateheze za starše C, Koper 1995. Na voljo je skupno 78 katehez za starše veroučencev osnovne šole. V načrtu so še kateheze »D« za starše srednješolcev.

[59] Kateheze slonijo na Svetem pismu, na Katekizmu katoliške Cerkve in na koncilskih dokumentih. Imajo še obliko gradiva.

[60] Središča PO bi bila naslednja: Bovec, Kobarid, Most na Soči, Tolmin, Idrija, Cerkno, Kanal, Nova Gorica, Biljana, Grgar, Dornberk, Miren, Šempeter, Ajdovščina, Vipava, Hrpelje–Kozina, Komen, Sežana, Pivka, Postojna, Ilirska Bistrica, Dekani, Koper, Lucija.

[61] ŠGV ima trenutno 240 dijakov. Predvideno število je 240. Dokončana je obnova–gradnja dijaškega doma za okrog 100 gojencev.

[62] Prim. C. Colummi – L. Ferrari – G. Nassisi – G. Trani, Storia di un esodo. Istria 1945–1956, Trieste 1980, 576. Podrobneje: iz Izole 3.054, iz Kopra 2.485, iz Pirana 2.762, iz Dekanov 172. – Župnije, kjer je maša ob nedeljah (sobota zvečer) dvojezična ali samo v italijanščini: Ankaran, Bertoki, Izola, Koper, Lucija, Piran, Portorož, Sečovlje, Strunjan. – Udeležba italijanskih vernikov pri maši je še skromnejša kakor je sicer tukaj v Istri, kjer živi velika večina pripadnikov italijanske manjšine v Sloveniji, to je ok. 3.000 ljudi.