Pastirsko pismo za postni čas - 2. del

Vseživljenjska kateheza
II. del
8. nedelja med letom, 3. marca 2019

Dragi bratje in sestre!

»Zato, moji ljubi bratje /in sestre/, bodite stanovitni, neomahljivi,  nadvse uspešni v Gospodovem delu, saj veste, da vaš trud v Gospodu ni  prazen« (1 Kor 15,58). O »Gospodovem delu«, ki nam ga je zaupal kot  trajno katehezo, smo razmišljali prejšnjo nedeljo. Ugotovili smo, da smo  je potrebni kot naslovniki, a hkrati smo poklicani tudi biti kateheti,  vsak v svojih okoliščinah. Vsi, ne le duhovniki in škofje ter  katehistinje in katehisti. 

Tudi današnje evangeljsko sporočilo lahko razumemo katehetsko: »Mar  more slepi voditi slepega? /…/ Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov  učitelj« (Lk 6,39.40). Najprej nas Jezus uči s svojim življenjem. Pot  krščanske vere je postopno vstopanje v Božjo Skrivnost. Katehet kot  Jezusov učenec prime v občestvu Cerkve drugega za roko in ga vodi v  življenje v tej Skrivnosti, kar je velika milost za oba. Ta Skrivnost ni  nasprotje razumskega vedenja, ampak daje novo luč vsem človekovim  zmožnostim. Zato takšna kateheza ni nikoli končana, ker Skrivnost nima  mej, vodi pa v vedno nova čudenja, ki preidejo v češčenje Božje  navzočnosti. To postane človekova notranja drža.

Danes smo na koncu neke dobe, ki je trajala približno šest stoletij.  Doživljamo velike kulturne spremembe, ki so prinesle s seboj tudi  poplitvenje vednosti o veri in njenega doživljanja. Posledično na  področju vere marsikdaj »slepec« »slepca« vodi. Zato je aktualno  vprašanje, kako v teh razmerah oznanjati evangelij. Papež sv. Pavel VI.  je v konstituciji O evangelizaciji zapisal: »Današnji svet  potrebuje učitelje in pričevalce. Če pa posluša učitelje, jih posluša  zato, ker so tudi pričevalci« (41). Živeti in oznanjati vero pa za  krščenega ni nekaj izbirnega, je »ukaz« v Pavlovem smislu: »Gorje meni,  če evangelija ne bi oznanjal« (1 Kor 9,16).

Jezus poudari: »Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca  dobro, /…/ iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta« (Lk 6,45).  Dobre nas dela Bog sam, ko se mu pustimo oblikovati – tudi po katehezi.  Te besede vabijo vsakega izmed nas, da se zave, da je oznanjevalec –  katehet v domači družini, v krogu prijateljev in znancev … Starši  otrokom, stari starši vnukom, prijatelj prijateljem, sosed sosedom,  znanec znancem, v gospodarstvu, v družbi, šolstvu, skratka povsod. Ali  ni imenitna kateheza, ko babica pokriža vnuka na poti mimo kapelice? Ali  ko prijatelj prijatelju na zid na Facebooku napiše spodbudno  svetopisemsko misel? Ali ko sosed pomirjujoče poda roko sosedu v spravo  po dolgoletnih sporih za košček zemlje? Prav vsak od nas je povabljen,  poklican in ima pravico, da »odmeva« Jezusovo besedo v svojem življenju –  tako zelo, da bo ogreval srca svojih bližnjih. Ali kot sporoča Splošni pravilnik za katehezo:  »Vera je osebno srečanje z Jezusom Kristusom; pomeni postati njegov  učenec. To zahteva od človeka, da si nenehno prizadeva misliti kot On,  presojati kot On in živeti, kot je On živel« (53). S posebno pozornostjo  spodbujamo vas, dragi starši, z veseljem sprejmite svojo naravno in  nadnaravno poslanstvo prvih katehetov svojim otrokom. Za spodbudo si  sposojamo besede bl. škofa Slomška, ki je materine nauke imenoval  »jutranja zarja«, očetov pouk pa »jutranje sonce« človekovega otroštva:  »Bodite pridni, vi očetje in matere ljube; v vaših rokah so otroci,  žlahtne mladike Gospodove. Mati, ki malo dete dojiš, vtisni mu v srce  gorečo ljubezen do Jezusa; in ko pozimi predeš na klopi sede, popevaj  otroku svete pesmi in uči ga lepo moliti. Materin nauk je deci jutranja  zarja. /…/ Pa tudi oče ne pozabi, da te je Bog otroku za prvega učitelja  dal. Zvečer po dokončanem delu se usedi za mizo, pozovi deco in  vprašaj, kaj so se učili, ali so molili lepo. Ob nedeljah in svetkih  vodi otroke k službi božji, pelji jih popoldne na polje ali pa na vesele  vinske vrhe, kaži jim božja čuda in dobrote, naj hvalijo Očeta, ki je  dober in je brezkončno njegovo usmiljenje. Očetov nauk je deci jutranje  sonce.«

Čutite, dragi verniki, da je kateheza mnogo več kot le devet let  verouka. Poglobili smo zavest, da smo vsi deležni poslanstva  katehiziranja v moči krstne in birmanske milosti pa tudi po delovanju  vseh drugih zakramentov. Papež Frančišek to pogosto naglaša z besedami Katekizma Katoliške Cerkve:  »Božje ljudstvo je deležno Kristusove duhovniške službe, kolikor so  krščeni posvečeni s Svetim Duhom, da darujejo duhovne daritve; deležno  je njegove preroške službe, kolikor se z nadnaravnim verskim čutom  neomahljivo oklepa vere, se vanjo poglablja in jo izpričuje; deležno je  njegove kraljevske službe, ko posnema Jezusa Kristusa, ki je kot kralj  vesoljstva postal služabnik vsem, zlasti ubogim in trpečim« (155). Novi  katehetski načrt pa konkretizira: »To pomeni, da katehiziranec v  konkretnih okoliščinah življenja zna skladno uporabiti versko znanje,  svoje vrednote in notranje prepričanje; vse to na osnovi skupnega  imenovalca – ›ravnanja iz osebne vere‹. Verodostojen kristjan zna  živeti ›preudarno kakor kače in nepokvarjeno kakor golobje‹(Mt 10,16)«  (17). Nedvomno je prvi oznanjevalec in prvi odgovoren za oblikovanje  skupnosti v svoji škofiji krajevni škof, po njem v župniji župnik in  nato tisti, ki so posebej poklicani v službo oznanjevalcev: katehisti,  bralci Božje besede, pevci ter drugi liturgični in pastoralni sodelavci.  Prisotnost manjših skupin v župniji je njeno življenje. A če  razvejanost ni podkrepljena z znanjem in duhovnostjo, lahko kaj hitro  zapade rutini in podleže skušnjavi tekmovalnosti, celo sektaštva. Župnik  bo zato s svojimi katehisti in animatorji skrbel, da se bo v vsaki  skupini ohranjal evangeljski duh služenja, molitve ter zglednega  življenja. Zato naj bo na srečanju čas tudi za katehezo: za pevski zbor  na primer med vsakimi pevskimi vajami. Na srečanjih župnijskega  pastoralnega sveta razmišljate, kako omogočiti in ponuditi katehezo  ljudem v vseh starostnih obdobjih. Izvajalci pa naj poskrbijo, da bodo  sami napredovali na duhovnem in spoznavnem področju. Zanje sodelovanje  na študijskih dnevih, duhovnih vajah, duhovnih obnovah ter drugih  srečanjih ni le pravica, temveč tudi službena dolžnost.

Zato vas, dragi bratje in sestre v veri, v veliki skrbi za poglobitev  védenja o katoliški veri in še bolj življenja po njej močno spodbujamo k  pričevanjski drži vašega življenja z novo gorečnostjo in novim izrazom,  ki ga današnji človek dojema in sprejema.

Naj vas Božji blagoslov vodi, varuje in podpira na vaši pričevanjski poti vere!

Vaši škofje

Deli objavo: