Nagovor škofa Jurija pri večerni maši velikega četrtka

Nocojšnji večer, bratje in sestre, nam kliče v spomin tri velika sveta dejanja: Obred postavitve zakramenta svete evharistije in obred postavitve zakramenta mašniškega posvečenja ter obred umivanja nog dvanajsterim apostolom. Ustavimo se nocoj pri obredu umivanja nog in pri poslanstvu in službi apostolov. 

Naziv apostol poudarja njegovo poslanstvo, to je njegovo dolžnost in obveznost, da izpolni svoj posel in svojo nalogo. Najlepši primer apostola in poslanca je prav gotovo učitelj narodov, apostol Pavel. Naziv apostol je njegova znamka, tako se predstavlja v številnih pismih: 'Pavel, poklican apostol … ali poklican za apostola' (Rim 1,1; 1 Kor 1,1; 2 Kor 1,1; Gal 1,1; Ef 1,1; Kol 1,1; 1 Tim 1,1; 2 Tim 1,1; Tit 1,1).

Poslanstvo apostola je lepo razvidno tudi iz besede 'apostolé', ki pomeni prav 'poslanstvo', kakor kažejo sledeči primeri. Ko so izbirali namestnika za Juda Iškarjota, so molili, naj Gospod pokaže, koga je izbral, 'da prevzame mesto v tej službi in poslanstvo, od katerega je odpadel Juda, da je šel na svoj kraj' (Apd 1,25). Rimljanom piše, da je apostol Jezusa Kristusa, 'po katerem smo prejeli milost in poslanstvo, da bi bili za njegovo ime veri poslušni vsi narodi' (Rim 1,5). Korinčanom zagotavlja: 'Če drugim nisem apostol, sem vendar vam, zakaj vi ste pečat mojega poslanstva v Gospodu' (1 Kor 9,2). In Galačanom: 'Kateri je namreč deloval v Petru, da je imel poslanstvo za obrezane, je deloval tudi v meni za pogane' (Gal 2,8).

Apostol pomeni poslanec, ki prenaša sporočila od enega človeka do drugega človeka, pa tudi od enega kraja do drugega kraja in od ene prestolnice do druge prestolnice. V starih časih je zato bilo zelo pomembno, da je poslanec bil dober v nogah, lahkih nog vzdržljiv na velikih razdaljah. Prerok Izaija piše: 'Kako ljubke so na gorah noge glasnika radosti, ki oznanja mir, ki prinaša veselo vest, razglaša zveličanje in govori gori Sion: Tvoj Bog kraljuje!' (Iz 52,7).

Apostol Pavel piše Efežanom: 'Stojte torej, opasani okoli svojega ledja z resnico in obdani z oklepom pravice in na nogah obuti s pripravljenostjo za evangelij miru!' (Ef 6,14-15). In naš Gospod je pred odhodom naročil apostolom: 'In kjer vas kdo ne bo sprejel in ne bo poslušal vaših besed, pojdite iz tiste hiše ali iz tistega mesta in otresite prah s svojih nog. Resnično, povem vam: Lažje bo na sodni dan sodomski in gomorski zemlji kakor tistemu mestu!' (Mt 10,14-15).

Običajno je noge bilo treba umiti ob koncu poti ob prihodu na cilj. Farizeju Simonu je naš Gospod očital: 'Prišel sem v tvojo hišo: vode za noge mi nisi dal, ta pa mi je s solzami močila noge in brisala s svojimi lasmi' (Lk 7,44). In apostol Pavel opisuje Timoteju vrlo ženo in piše: 'Naj bo na glasu po dobrih delih: če je otroke vzgajala, če je popotnike sprejemala, če je svetim noge umivala, če je stiskanim pomagala, če si je za vse dobro prizadevala' (1 Tim 5,10).

 Dragi bratje apostoli, dragi predstavniki vse župnijske skupnosti: Naj bo tudi nocojšnji obred umivanja nog zahvala in priznanje za vse vaše prehojene poti in za vse vesele novice, ki ste jih v preteklem letu posredovali našim bratom in sestram, ki so našega veselega oznanila naše pomoči bili potrebni. Tudi nocojšnji obred naj vašim nogam odvzame morebitno utrujenost in naj osveži vaš korak, da boste tudi v prihodnjem letu lahkih nog širili veselo novico o Gospodovem vstajenju po vsej naši župniji in naši škofiji in kamor koli vas bo pot vodila. Gospod naj blagoslavlja vse vaše poti. Amen.

Deli objavo: