Nagovor škofa Jurija na velikonočno vigilijo


Besede, ki jih v velikonočnem času slišimo pogosto, so 'obuditi, zbuditi, prebuditi' in se seveda nanašajo na obujenje našega Gospoda od mrtvih in na njegovo vstajenje iz groba. Sveti pisci pa iste izraze pogosto uporabljajo tudi za obuditev in prebuditev ne od mrtvih in iz groba, ampak za prebuditev iz dremeža in spanja. Tako govori že prerok Izaija prestolnici Jeruzalem in hčerki Sion: 'Zbudi se, zbudi! Obleci svojo moč, o Sion! Obleci svoja veličastna oblačila, Jeruzalem, sveta prestolnica!' (Iz 52,1).

Gospod nas s podobnimi besedami opominja po evangelistu Marku: 'Čujte torej ... da vas ob nenadnem prihodu Gospod ne najde spečih' (Mr 13,35-36). Apostol Pavel piše Rimljanom: 'Ura je že, da se iz spanja zbudite. Kajti zdaj je naše zveličanje bliže kakor tedaj, ko smo vero sprejeli' (Rim 13,11). V prenesem pomenu poziva tudi Efežane: 'Prebudi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus' (Ef 5,14). In podobno razlaga otopelim Korinčanom: 'Zato je med vami mnogo slabotnih in bolehnih in mnogo jih spi' (1 Kor 11,30).

V pismu Tesaloničanom vabi isti apostol: 'Torej ne spimo kakor drugi, ampak čujmo in bodimo trezni. Zakaj kateri spijo, spijo ponoči, in kateri se opijajo, se opijajo ponoči. Mi pa, ki smo otroci dneva, bodimo trezni ter si nadenimo oklep vere in ljubezni in za čelado upanje zveličanja' (1 Te 5,6-7). V knjigi Razodetja apostol piše angelu Cerkve v Sardah: 'Zbudi se in okrepi drugo, kar je na tem, da umrje ... če se torej ne zbudiš, pridem kakor tat in ne boš opazil, katero uro pridem k tebi' (Raz 3,2).

Vsi našteti primeri razločno kažejo, da marsikateri človek, ki se nam zdi mrtev, v resnici ni mrtev, ampak spi. Koliko je med ljudmi in med nami ljubezni in prijateljstev, naklonjenosti in dobrohotnosti, zvestobe in zavez, ki se nam zdijo mrtve, in o katerih smo prepričani, da so mrtve in pokopane, pa v resnici niso mrtve, ampak samo spijo, so samo zadremale in v tesnobi pričakujejo, da jih bo kdo zbudil in obudil. Nekako tako kot je naš Gospod rekel o načelnikovi hčeri, da ni umrla, ampak spi, jo potem prijel za roko in je vstala (Mt 9,24-25).

Naj letošnja velika noč, bratje in sestre, obudi in prebudi v nas vero in prepričanje, da noben človek, pa naj bo naš bližnji ali pa od nas oddaljeni, ni nikoli za nas mrtev in pokopan, ampak speč in dremajoč in čaka, da mu kdo poda roko in ga prebudi, ga prime za roko in ga obudi. Bodimo do svojih bližnjih in oddaljenih, ki spijo v takšni ali drugačni ječi zamer in ogroženosti, kakor tisti angel, ki ga je Gospod poslal apostolu Petru, ko je spal v ječi, da ga je sunil v bok in ga zbudil ter mu rekel: Hitro vstani! (Apd 12,7).

Bodimo podobni preroku Ezekielu v dolini mrtvaških kosti, ki mu je Gospod rekel: Prerokuj! In ko je prerokoval, je v kosti prišel duh: oživele so in se postavile na svoje noge, silno velika vojska! (Ezk 37,10). Poživimo vero v moč vstajenja našega Gospoda in v možnost vstajenja naših bratov in sester, ki spijo v takšni ali drugačni temi in smrtni senci.

Vsem voščim obilje velikonočnih milosti in duhovnih sadov Vstalega Gospoda: vsem tu zbranim in vašim družinam, zlasti vsem zaskrbljenim in preskušanim, potem pa vsem bratom pravoslavnim, ki bodo veliko noč slavili prihodnji teden, kličem Božji blagoslov tudi na vse iskalce, ki nekoliko oddaljeni od Gospodove črede iščejo stezo do staje dobrega pastirja. Bratje in sestre! Obrnimo stran in začnimo znova! Svet, v katerem živimo, je Božji, in mi smo vsi Božji otroci. Amen.

Deli objavo: