Božič

Na božični dan, 25. decembra, v Katoliški Cerkvi praznujemo rojstvo  Jezusa Kristusa. Vsebina praznika je povezana s skrivnostjo Božjega  učlovečenja. Z Jezusovim prihodom v zgodovino se je Bog dokončno in  nepreklicno zavzel za svet in za človeka.[1]

Natančen datum Jezusovega rojstva ni znan, čeprav je njegovo rojstvo  zgodovinsko dejstvo. Po tem dogodku od 6. stoletja naprej štejemo tudi  človeško zgodovino. Papež Julij I. (337–352) je za datum Jezusovega  rojstva določil 25. december. Čas zimskega solsticija je bil že v  predkrščanskih časih obdobje praznovanja in festivalov. Cerkev se je  temu prilagodila in obdobju okoli solsticija, ko se dnevi začenjajo  daljšati, dala novo vsebino. Ob prihodu nove luči v naravo kristjani  praznujemo novo Luč, ki ne bo nikoli ugasnila. Kakor koli natančen datum  Jezusovega rojstva za krščanske veroizpovedi danes ni več bistvenega  pomena, pač pa je glavna njegova vsebina: Božji Sin se je učlovečil in  prišel na svet, da bi človeštvo odrešil njegovih grehov.

V Cerkvi so za božič že zgodaj vpeljali navado trikratnega obhajanja  maše (opolnoči, ob zori in podnevi), kakršne nima noben drug praznik.  Cerkev še danes ob božiču opravlja trikratno evharistično slavje – vsak  duhovnik sme izjemoma opraviti tri maše. Pri polnočni maši je največji  poudarek na Jezusovemu rojstvu v hlevu[2] in hvalnici angelov, pri zorni ali pastirski maši se pripoved nadaljuje s pastirji, ki so obiskali Jezusa,[3] s čimer se pripoved o rojstvu konča. Dnevna maša je vsebinsko najgloblja, saj je središčni odlomek iz Svetega pisma vzet iz začetka Janezovega evangelija.[4]

»Ko Bog v polnosti časov pošlje svojega edinega Sina in Duha  ljubezni, razodene svojo najglobljo notranjo skrivnost. Bog sam je večno  izmenjavanje ljubezni: Oče, Sin in Sveti Duh; in namenil nam je  deležnost pri tem večnem izmenjavanju« (Katekizem Katoliške Cerkve 221).  V liku Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, najdemo razlago Boga  Očeta, ki nam je razumljiva šele po delovanju Svetega Duha, ki je izlit  v našo notranjost.[5]

Z Jezusovim rojstvom Bog postane del zgodovine človeštva. Leto  njegovega rojstva deli zgodovino na dvoje: pred in po Kristusu. S  trenutkom, ko se je Božji Sin učlovečil, se je svet spremenil. Prišla je  Luč, da bi premagala moralno noč človeštva, prišlo je Življenje, da bi  se zoperstavilo »kulturi smrti«, prišla je Pot, da bi pokazala, ljudem,  ki tavajo v tej »dolini solz«, smer, ki pelje v Nebesa.

Praznik Jezusovega rojstva je za vsakega kristjana priložnost, da se  odpre in dovoli, da se Bog rodi v njegovem srcu ter tako utrdi in  poglobi svojo vero.

Jaslice
Ne vemo natančno, kdaj so začeli postavljati jaslice po cerkvah in  hišah, eno je gotovo, da imajo izvor v božični skrivnosti in da so se  nam zdaj tako priljubile, da brez njih ni božiča. So živa predstavitev  božične skrivnosti in naš izraz pojmovanja te skrivnosti. Nekateri  trdijo, da so jih poznali že v 4. stoletju, vsaj v Betlehemu, sv.  Frančišek Asiški pa jih je leta 1223 postavil v gozdu pri kraju Greccio v  Umbriji. 

Podobe Jezusa, Marije in Jožefa nam brez besed pripovedujejo o Božji  ljubezni do nas, pa tudi o ljubezni, ki vlada v sveti Družini.

Pesem Sveta noč
Pesem Sveta noč je nastala za božič leta 1818 v Oberndorfu pri  Salzburgu. Župnikov pomočnik Josef Mohr je napisal besedilo, učitelj  Franc Ksaver Gruber, cerkovnik in organist v Oberndorfu, pa ga je  uglasbil. Na sam sveti večer 1818 je Mohr prinesel Gruberju besedilo s  prošnjo, naj ga uglasbi za dva solo glasova in zbor ter pripiše še  spremljavo za kitaro. Gruber je to takoj naredil in pesem so peli že pri  tisti polnočnici. Sčasoma se je razširila po svetu in postala najbolj  znana in najbolj priljubljena božična pesem, brez katere si ne moremo  predstavljati božiča.

Božični čas
Božični čas se začenja na predvečer praznika Gospodovega rojstva in  traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja, to je vključno do  nedelje Jezusovega krsta. V središču božičnega časa je božič - praznik  Gospodovega rojstva. Praznik nas vsako leto znova spominja, da nas Bog  tako ljubi, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor  vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje (prim. Jn 3,17).

Druga božja oseba sprejme po Mariji našo človeško naravo in postane  pravi človek. Nevidni Bog postane viden, da ga moremo poslušati in  posnemati. Bog postane človek zato, da bi mi živeli Božje  življenje. Praznik Gospodovega rojstva - božič, je vedno sodoben, saj je  praznik vseh trenutkov našega življenja, ker se more vsak čas izvršiti  božja zamenjava. Vsak dan, vsak trenutek nam Bog daje Kristusa, mi pa se  moramo po Kristusu darovati Bogu. Božični čas je kratek, a zelo bogat.

Praznik Gospodovega rojstva ima osmino, ki se konča s praznikom Marije,  svete Božje Matere. Med osmino je nedelja svete Družine. Drugi zelo  pomemben praznik božičnega časa je Gospodovo razglašenje (6. januar).  Pri njem gre za razodetje Jezusovega božanstva. Najprej modrim, za tem  ob krstu v reki Jordan, nato pa še na svatbi v Kani Galilejski. S  praznikom Jezusovega krsta, v nedeljo po Gospodovem razglašenju se konča  praznovanje njegovega skritega življenja in začenja spomin javnega  oznanjevanja in navzočnosti Božjega kraljestva.

1] Prim.  »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega  Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno  življenje« (Jn 3,16).
[2] »In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora« (Lk 2,7).
[3] »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo« (Lk 2,10).
[4] »V  začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila  Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje  ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je  bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Bil je  človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo  pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni  bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje  vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet  je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla,  toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč,  da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso  rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In  Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno  veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna  milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil  tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je  bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost  za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica  pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni  Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil« (Jn 1,1–18).
[5] Prim. C. Sorč, Troedini Bog, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina 2003.


Vir: Katoliška Cerkev


Deli objavo: