Home|Dokumenti|Izredni delivec obhajila

SLUŽBA IZREDNEGA DELIVCA OBHAJILA

DAJTE JIM VI JESTI! (Mt 14,16)

Pričujoči priročnik je namenjen izrednim delivcem svetega obhajila (od sedaj dalje: delivec) in duhovnikom, ki jih potrebujejo in jih usposabljajo za pomoč pri razdeljevanju svetega obhajila in nekaterih drugih obredih.
V poročilu o pomnožitvi kruha pravi evangelist: »In velel je ljudem sesti po travi; in vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo in jih blagoslovil; nato je hlebe razlomil in dal učencem, učenci pa množicam« (Mt 14,19).
Kakor je Kristus blagoslovil kruh in ga dal učencem, da so ga delili množicam, tako duhovnik posvečuje sad zemlje in dela človeških rok in ga daje izrednim delivcem, da ga razdeljujejo množicam in posameznikom.
Psalmist se zahvaljuje Gospodu in pravi: »Kako naj povrnem Gospodu vse dobro, kar mi je storil? Kelih zveličanja bom dvignil in klical bom ime Gospodovo« (Ps 116,12-13).
Kakor psalmist dviga kelih Gospodov in kliče ime Gospodovo, tako želim vsem izrednim delivcem, da bi dvigali ciborij in kelih Gospodov in klicali ime Gospodovo. In naj kakor v priliki o pomnožitvi kruha iz njihovih rok vsi jedo in se nasitijo.

dr. Jurij Bizjak, koprski škof

IZREDNI DELIVEC OBHAJILA

Kratek zgodovinski uvod

Če se ozremo v zgodovino Cerkve lahko ugotovimo, da so v prvih stoletjih krščanstva določeni verniki laiki opravljali nalogo hranjenja in deljenja evharistije, še posebej kot svete popotnice za tiste vernike, ki jim je grozila usmrtitev ali so bili drugače v smrtni nevarnosti. Ta potreba, sodelovanje laikov pri delitvi evharistije, se je rodila iz  konkretnih okoliščin v katerih je Cerkev živela. Obstajale so majhne krščanske skupnosti, razpršene na velikih območjih in pogosto preganjane. Razumljivo je, da so verniki v smrtni nevarnosti želeli še zadnjič prejeti sveto obhajilo. Iz tega razloga se počasi rojeva posebna služba izrednih delivcev obhajila. Seveda je od tedaj do leta 1973 dolgo in glede vloge laikov pri obhajanju evharistije zelo zanimivo obdobje.  Glede obhajila samega je zanimivo omeniti, da je visoki srednji vek zelo pospeševal prejemanje obhajila zgolj izven maše, mašni obred iz leta 1570 pa sploh ne predvideva obhajila med mašo. Zakonik iz leta 1917 je recimo neposvečenim osebam prepovedoval celo dotik posod v katerih so bile posvečene hostije kaj šele, da bi smeli deliti obhajilo. Zato ima toliko večji pomen prizadevanje papeža Pija X. za pogostejše obhajilo in napor liturgičnega gibanja v drugi pol. 19. stoletju, ki se je zavzemalo za vrnitev obhajila v mašni obred.[1]

29. januarja 1973 je kongregacija za disciplino zakramentov izdala navodilo Immensae caritatis (Navodilo 1) za lažje prejemanje obhajila.[2] Do tedaj je omenjena kongregacija izdajala le posamezna dovoljenja za delitev obhajila tistim, ki niso bili redni delivci, z omenjenim navodilom pa dobijo krajevni ordinariji pravico presoje razmer in podelitve službe izrednega delivca obhajila. Omenjeno navodilo do tedaj najbolj celostno ureja službo izrednih delivcev.  Navodila so bila izdana z namenom »da bi bili verniki pogosteje in obilneje deležni sadov maše, ter bi se mogli hitreje in bolj dejavno posvetiti Bogu in blagru Cerkve ter ljudi«. Navodilo tudi poudari, da je evharistija »neizrekljivi in največji dar, oporoka neizmerne ljubezni, ki jo je Kristus Gospod zapustil svoji nevesti Cerkvi« in zato je potrebno poskrbeti, »da zaradi pomanjkanja rednih delivcev obhajila ne bo nemogoče ali pretežko prejeti obhajilo«.


[1] Prim. I. Šaško, Služba izvanrednoga služitelja pričesti: smisao i ostvarenje, v: Živo vrelo 8 (2008) 12.[2] Prim. AAS 65(1973), 264-271; Notitiae št.83/1973, 157-164; v: Prenovljeno bogoslužje, Ljubljana 1981, 95-100 (Navodilo 1).[3] RMu-2000, CD 94, Družina 2002, 162[4] Navodilo 2, CD 74, Družina 1998, 33-35.[5] Navodilo 3, CD 108, Družina 2004, 43. 63-64

(dr. Silvester Fabijan)

Navodila Slovenske škofovske konference za službo izrednega delivca obhajila

I. Delivec obhajila

1. Redni delivci obhajila so škofje, duhovniki in diakoni, izredni delivci pa so mašni pomočniki-akoliti in tudi drugi verniki, pooblaščeni po določbi Zakonika cerkvenega prava (ZCP), kan. 230, § 3, ki se glasi: »Kjer potrebe Cerkve zaradi pomanjkanja služabnikov to narekujejo, morejo laiki, čeprav niso bralci ali mašni pomočniki, opravljati nekatere teh služb, namreč po pravnih predpisih opravljati službo besede, voditi liturgične molitve, krščevati in obhajati. «

2. »Gre za liturgično službo, ki ustreza objektivni potrebi vernikov, namenjeno predvsem bolnikom in liturgičnim shodom, pri katerih so posebno številni verniki, ki želijo prejeti sveto obhajilo« (Navodilo o sodelovanju laikov pri službi duhovnikov, 8. čl., 1).

3. »Če tako narekuje resnična potreba, je lahko vernik brez svetega reda od krajevnega škofa določen za izrednega delivca svetega obhajila tudi zunaj evharistične daritve, za posamezni primer ali začasno (ad actum ali ad tempus), ali za stalno, in pri tem uporablja dodano liturgično obliko blagoslova. V izjemnih in nepredvidenih okoliščinah pooblastilo lahko podeli za posamezni primer (ad actum) duhovnik, ki predseduje evharističnemu bogoslužju« (Navodilo o sodelovanju laikov pri službi duhovnikov, 8. čl., 1). »Ta naloga je nadomestna in izredna in jo je treba opraviti po predpisih prava« (Navodilo o sodelovanju laikov pri službi duhovnikov, 8. čl., 2).

4. Teološke osnove: izredni delivci obhajila opravljajo svojo službo na temelju zakramentov svetega krsta in svete birme ter posebnega pooblastila, ki jim ga podeli krajevni škof.

II. Pogoji za pridobitev pooblastila

5. Škofovo pooblastilo za opravljanje službe izrednega delivca obhajila lahko prejme tisti, ki izpolnjuje osnovne pogoje in se na službo primerno pripravi.

6. Izredni delivec obhajila mora biti star najmanj 21 let in je že prejel zakrament svete birme. Če je poročen, mora imeti tudi sklenjen zakrament svetega zakona.

7. V župniji mora biti zaradi svoje življenjske in krščanske drže spoštovan, prav tako tudi člani njegove družine.

8. Imeti mora spoštljiv odnos do bogoslužja, zlasti do svete evharistije, do cerkvenih predstojnikov, pripravljen mora biti služiti bližnjemu, se v javnosti zavzemati za krščanske vrednote in vzorno opravljati svoj poklic.

9. »Med drugim je treba predvideti, da je vernik za to službo pravilno poučen o evharističnem nauku, o značaju svoje službe, o predpisih, ki se jih je treba držati za dolžno spoštovanje do tako vzvišenega zakramenta, in o predpisih glede pripustitve k svetemu obhajilu« (Navodilo o sodelovanju laikov pri službi, čl. 8, 2).

10. Kandidat mora opraviti poseben seminar za izredne delivce obhajila, ki ga v posamezni škofi ji organizira škofijska liturgična komisija in obsega teološki, duhovni, pravno-liturgični in praktični vidik službe izrednega delivca obhajila.

11. Za tiste, ki zmorejo, se priporoča poglobljeno izobraževanje za bogoslužne sodelavce, ki ga izvaja eden od programov Katehetsko pastoralne šole.

12. Morebitne stroške priprave poravna posamezna župnija.

III. Škofovo pooblastilo in podaljšanje pooblastila

13. Župnik je odgovoren za to, da bo v župniji dovolj izrednih delivcev obhajila, ki bodo prinašali obhajilo bolnim in ostarelim ter pomagali obhajati pri bogoslužju, ko je to potrebno.

14. Župnik naj se glede uvedbe izrednih delivcev obhajila in glede kandidatov posvetuje z župnijskim pastoralnim svetom. Krajevni škof pooblastilo podeli na pisno prošnjo župnika, v kateri so navedeni kandidatovo ime, priimek, rojstni datum, poklic, stan in stalni naslov prebivališča in župnije. Prošnjo je potrebno utemeljiti.

15. Za redovnike in redovnice na krajevnega škofa prošnjo za pooblastilo naslovi predstojnik oziroma predstojnica.

16. Krajevni škof pooblastilo podeli za obhajanje pri bogoslužju v konkretni župniji ali za konkretno nalogo, npr. za obhajanje bolnih v domu starostnikov, v bolnišnicah ali za obhajanje konkretnega bolnika.

17. Tovrstno pooblastilo ne zadostuje za vodenje bogoslužja Božje besede.

18. Krajevni škof pooblastilo praviloma izda za pet let, razen takrat, ko ga podeli za čas, ko duhovnik (npr. zaradi bolezni ali starosti) ne more obhajati ali gre za obhajanje določenega bolnika ali starostnika. Škof pooblastilo na pisno prošnjo župnika lahko podaljša za nadaljnjih pet let.

19. Krajevni škof pooblastilo podaljša, če je izredni delivec obhajila v času mandata dobro opravljal svojo službo in izpolnjeval predpisane pogoje ter skrbel za poglobljeno versko življenje (npr. z udeležbo na versko-izobraževalnih in duhovnih srečanjih).

20. Iz utemeljenih razlogov lahko izredni delivec obhajila škofovo pooblastilo vrne ali pa mu ga škof odvzame oz. ga prekliče.

21. Če se izredni delivec obhajila preseli v drugo župnijo, sme pooblastilo z ustnim dovoljenjem župnika nove župnije (ni pa nujno) prenesti na novo župnijo.

IV. Obred uvedbe izrednega delivca obhajila

22. Župnik uvede izrednega delivca obhajila v liturgično službo s posebnim obredom, ki ga prejme skupaj s škofovim dovoljenjem in je podoben obredu postavitve v službo mašnih pomočnikov (akolitov).

23. Nove izredne delivce obhajila župnik predstavi občestvu pri nedeljski ali praznični maši. Ob tej priložnosti pooblaščenim tudi izroči škofovo pooblastilo.

24. Primerno je, da pri homiliji vernikom razloži pomen liturgične službe izrednega delivca obhajila.

25. Izredni delivci smejo pri tej maši prejeti obhajilo pod obema podobama. Primerno je, da pri tej maši tudi prvič delijo obhajilo.

V. Naloge in služba izrednega delivca obhajila

26. Izredni delivec obhajila v dogovoru z župnikom ob nedeljah, praznikih in delavnikih (prim. ZCP kan. 529, § 1; 911, § 1) prinaša obhajilo bolnim in ostarelim, vendar to duhovnika ne odveže od njegove odgovornosti skrbeti za bolne in ostarele.

27. V primeru, da duhovnik ali diakon bolnemu ne more prinesti svete popotnice, sme to storiti izredni delivec obhajila; imeti pa mora zagotovilo, da bolnik želi in sme prejeti obhajilo (ZCP kan. 911, § 2).

28. Izredni delivec obhajila sme med molitveno uro izpostaviti Najsvetejše, blagoslova z Najsvetejšim pa ne sme podeliti.

29. Izredni delivec obhajila sme pri bogoslužju Božje besede deliti obhajilo, če tako odloči župnik.

30. Če izredni delivec obhajila obhaja zunaj bogoslužnega prostora, mora imeti na vidnem mestu izkaznico izrednega delivca obhajila (IDO), ki jo prejme skupaj s pooblastilom. Za obhajanje v drugi župniji mora imeti ustno dovoljenje pristojnega župnika.

31. Določila glede obleke pri delitvi obhajila izda krajevni škof.

VI. Obhajanje med mašo

32. Izredni delivec obhajila sme obhajati med nedeljsko ali praznično mašo in ob izrednih priložnostih, ko je veliko ljudi ali če mašnik težko obhaja. Izredni delivec obhajila pri maši lahko obhaja samo v primeru, da obenem obhaja tudi mašnik. Tudi sicer imajo pri obhajanju prednost pred izrednimi delivci obhajila duhovniki somašniki in diakoni.

33. Izredni delivec obhajila pristopi pred oltar pri molitvi očenaša, ko se začne obhajilni obred. Če bo po maši nesel obhajilo na dom, odloži posodico za hostije na oltar.

34. Izrednega delivca obhajila obhaja duhovnik in se med mašo nikoli ne obhaja sam. Obhajilo sme prejeti pod obema podobama.

35. Za izrednega delivca obhajila, ki bo pri maši delil obhajilo, je primerno, da pri maši prejme sveto obhajilo.

36. Če je navzoč pri dveh mašah, prejme obhajilo pri obeh, ni pa dovoljeno, da bi prejel obhajilo večkrat na dan (prim. ZCP kan. 917).

37. Ciborij s hostijami prejme iz duhovnikovih rok, po obhajanju pa ga izroči duhovniku, položi na oltar ali pred tabernakelj. Duhovnik pri maši ciborij prinese na oltar, prav tako pa ga pospravi tudi v tabernakelj.

38. Če je obhajilo pod obema podobama, izredni delivec obhajila obhajancu poda kelih.

39. Po obhajilu duhovnik pripravi hostije za obhajilo bolnih in ostarelih. Posodica s hostijami ostane do konca maše na oltarju. Duhovnik jo izrednemu delivcu obhajila izroči po poljubu oltarja.

40. Pri isti maši sme izredni delivec deliti obhajilo in brati Božjo besedo.

VII. Permanentno oblikovanje

41. Škofijske liturgične komisije morajo skrbeti za kontinuiteto liturgičnega in duhovnega oblikovanja izrednih delivcev obhajila, župniki pa so dolžni o tem obvestiti vsakega izrednega delivca obhajila.

42. Izredni delivec obhajila se mora na župnijski, dekanijski ali škofijski ravni redno udeleževati duhovnih obnov oz. seminarjev, ki so namenjeni duhovnemu poglabljanju, pa tudi izmenjavi izkušenj. O udeležbi dobi potrdilo.

43. Župniki morajo skrbeti za poglobljeno evharistično pobožnost izrednih delivcev obhajila v obliki češčenja Najsvetejšega, obiska delavniške maše, včlanjenja v molitvene skupine in podobno.

Navodila je sprejela in potrdila Slovenska škofovska konferenca 7. oktobra 2013 na 75. redni seji v Kopru, s čimer začnejo veljati.

msgr. Andrej Glavan, predsednik SŠK

Sporočila slovenskih škofij 01/2014.


Več o vsebini knjižice: Izredni delivec obhajila, uredila: Pastoralna služba škofije Koper, Ognjišče, Koper 2015.