I. OBLIKA

1.      Vsak duhovnik mora imeti pravilno napisano in veljavno oporoko; to naj stori takoj po posvečenju; civilna zakonodaja oporoke ne zahteva, Zakonik cerkvenega prava pa jo zahteva za redovnike (kan. 668, §1-2) in priporoča vsem ostalim vernikom (prim. kann. 1299 – 1302). Če duhovnik umre, ne da bi imel sestavljeno oporoko, ali pa če v oporoki ne določi dediča svojega premoženja, se dedovanje izvede po civilni zakonodaji.

2.      Civilna zakonodaja v tem primeru določa, da so prvi zakoniti dediči pokojnikovi potomci in njegovi starši. Ti dobijo vedno nujni delež. Stari starši ter bratje in sestre pokojnika pa so zakoniti dediči v primeru, ko oporočitelj nima prvih dedičev, enakovredni prvim pa so, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje.

3.      Oporoka mora biti sestavljena pri zdravi pameti, prostovoljno, brez prisile, grožnje, zvijače ali zmote, sicer je neveljavna in nastopi dedovanje po zakonu.

4.      Da je oporoka civilno pravno veljavna, mora biti napisana v celoti lastnoročno, opremljena z datumom (dan, mesec, leto) ter na koncu besedila lastnoročno podpisana (z imenom in priimkom). V primeru, da je napisana na pisalni stroj ali računalnik, se za veljavnost zahteva, da je poleg lastnoročnega podpisa oporočitelja tudilastnoročni podpis vsaj dveh prič, ki nista dediča oporoke. Tretja veljavna oblika oporoke pa je notarski zapis, bodisi javen ali tajen.

5.      Oporoka novejšega datuma v istih zadevah razveljavlja starejšo.

6.      Duhovnikova oporoka se v zaprti ovojnici hrani na škofiji, duhovnik jo odda vizitatorju pri vizitaciji.

7.      Duhovnik lahko svojo oporoko kadarkoli obnovi, da jo posodobi glede imetja in dedičev; priporoča se posodobitev oporoke vsaj vsakih pet let. Novo oporoko zamenja duhovnik tako, da jo izroči v zaprti ovojnici vizitatorju, ta pa mu iz arhiva vrne staro.

II. VSEBINA

8.      Oporoka je odredba, ki zadeva premoženje. Zato naj duhovnik v oporoki obravnava samo svoje lastno premoženje.

9.      Oporočitelj v oporoki navede glavnega dediča in dediče, ter kaj komu zapušča.

10.  Svoje osebno pisanje (pridige in druge zapise) duhovnik zapusti škofijskemu arhivu, kjer dvajset let ni dostopno za tretje osebe.

11.  Duhovnik v oporoki napiše, kjer hrani denar za sprejete maše, ki še niso opravljene.

12.  Oporočitelj v oporoki navede tudi posojila, bodisi dana, bodisi vzeta.

13.  Duhovnik se v oporoki spomni svojih dobrotnikov, gospodinje in drugih; spomni naj se tudi Cerkve in njenih ustanov. Določi tudi koliko maš naj se iz zapuščine opravi za pokoj njegove duše in vsoto, ki jo namenja škofiji.

14.  Oporočitelj v oporoki izrazi svojo voljo glede kraja pokopa in morebitne želje glede pogreba; določi tudi, kdo iz zapuščine poravna stroške za pogreb in postavitev nagrobnika; če niti sam niti sorodniki ne izrazijo volje glede kraja pokopa, ga določi krajevni škof.

15.  Duhovnik naj ima napisano tudi duhovno oporoko. Ta naj bo napisana na posebnem listu, vsebuje lahko kratek pogled na lastno življenje in delo, prošnjo vsem za odpuščanje in zagotovilo njegovega odpuščanja, prošnjo za molitev, in poslovilno besedo svojim bratom in vernikom.

III. POSTOPEK OB SMRTI DUHOVNIKA

16.  O smrti duhovnika dekan obvesti škofijo, vse dekane v škofiji in vse duhovnike v dekaniji, vsak dekan pa naj obvesti vse duhovnike v svoji dekaniji; dekan o smrti obvesti tudi ožje sorodnike pokojnega duhovnika; iste naslove naj dekan obvesti tudi o smrti staršev dekanijskega duhovnika in o smrti zaslužnih pastoralnih delavcev v dekaniji.

17.  Dekan naj ob smrti duhovnika prevzame skrb za župnije in župnijsko pisarno in župnijski arhiv; prevzame skrb za pogreb, če ni v oporoki drugače določeno, prevzame vse ključe pisarne in arhiva, duhovnikovo osebno pisanje izroči škofijskemu arhivu. Škof odpre oporoko, in izroči oporoko izvršitelju.

18.  Kadar je duhovnik pokopan v župniji, kjer je deloval ali bival, daruje sveto mašo in opravi pogrebni obred škof, kadar pa je pokop drugje, opravi poslednje priporočanje in slovo ter pokop tamkajšnji dekan.

19.  Duhovna duhovna oporoka naj se, če presodi škof, prebere pri pogrebu; poslovilni govori se pred obredom prijavijo in uredijo po vrstnem redu; če je govornikov veliko, naj se govori primerno okrajšajo.

IV. IZVRŠITELJ

20.  Duhovnik naj v oporoki imenuje izvršitelja oporoke; če ga ne imenuje, je izvršitelj oporoke škofijski ekonom.

21.  Izvršitelj oporoke naj o smrti duhovnika obvesti matični urad in, če je oporočnik lastnik registrirane lastnine (zemljišča, stavbe, vozila, bančni računi in menice), oporoko izroči pristojnemu sodišču; če pokojni ni bil lastnik registrirane lastnine, razprava na sodišču ni potrebna.

22.  Izvršitelj oporoke naj zapuščino varuje in upravlja ter skrbi, da se oporoka izvrši po oporočiteljevi volji; iz zapuščine naj se najprej poravnajo dolgovi in obveznosti, nato pa darovi in nagrade.

23.  Oporoko je treba razlagati po oporočiteljevem namenu; če nastane dvom, se je treba držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je naložena kakšna obveznost.

24.  Cerkvenega denarja duhovnik ne hrani na osebnem bančnem računi, se se vsi bančni računi ob smrti osebe zaprejo in so dostopni šele po zapuščinski razpravi in sodni odločbi o dedovanju.

25.  Motorna vozila je na novega lastnika možno prepisati po sodni odločbi, ki se dobi na podlagi predložene veljavne oporoke, in ni treba čakati na redno zapuščinsko razpravo.

26.  Vsekakor pa velja pravilo, da duhovnik čim več svojih stvari proda ali podari že za časa življenja.

Dokumenti