Home|Dogodki, Škofova beseda|Nagovor škofa msgr. Jurija Bizjaka pri velikonočni maši

Nagovor škofa msgr. Jurija Bizjaka pri velikonočni maši

Kristusovo vstajenje je temelj naše vere, naše vstajenje pa je vrhunec naše vere. Kot kristjani trdno verujemo in upamo naslednje: kakor je Kristus resnično vstal od mrtvih in živi na veke, tako bodo pravični po smrti večno živeli z vstalim Kristusom, ki jih bo obudil poslednji dan (KKC, 989). Apostol Pavel piše Rimljanom: ‘Če prebiva v vas Duh njega, ki je Jezusa obudil od mrtvih, bo on, ki je obudil od mrtvih Kristusa, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, poklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa’ (Rim 8,11).

Verovati v vstajenje mrtvih je bilo od začetka bistvena sestavina krščanske vere. Cerkveni pisec Tertulijan piše: ‘Upanje kristjanov je vstajenje mrtvih; ko to verujemo, obstajamo.’ ‘In na drugi strani v nobeni točki krščanska vera ne naleti na več nasprotovanja kakor pri vstajenju mesa’ (Avguštin). Apostol Pavel povezuje vero v vstajenje mesa z vero v moč in smisel križa. Filipljanom piše: ‘Kajti mnogi, o katerih sem vam večkrat rekel, zdaj pa celo jokaje pravim, žive kot sovražniki Kristusovega križa; njih konec je pogubljenje, njih bog trebuh in slava v njih osramočenju, oni mislijo posvetno’ (Flp 3,18-19).

Kdo so sovražniki Kristusovega križa beremo tudi v pismu Kološanom: ‘Če ste vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, in mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji’ (Kol 3,1-2). Povsem v skladu s Kristusovim temeljnim načelom: ‘Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame svoj križ ter hodi za menoj … Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa pogubi?’ (Mr 8,34-36).

Kako pogosto nas, dragi bratje, zapredejo posvetne skrbi in zapeljivosti tega sveta in tega, kar je na zemlji, in kako zelo nam primanjkuje ukvarjanja s tem, kar je zgoraj, kjer Kristus sedi na Božji desnici. Kako drugače bi tekel potoček našega življenja, če bi uspeli vsaj uravnotežiti to, kar je na zemlji, s tem, kar je zgoraj, ali vsaj malo nagniti tehtnico k temu, kar je zgoraj! Človek je toliko človek, kolikor uspe presegati samega sebe in gole zakonitosti tega sveta in preračunljivosti tega življenja. Apostol Pavel nas opogumlja, ko pravi, da se trpljenje sedanjega časa ne more primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami (Rim 8,18).

Evangelist Matej poroča, da je v velikonočnem jutru prišel angel iz nebes, ki je pristopil in odvalil kamen od groba ter sedel nanj (Mt 28,2). Letos, kakor vam je verjetno znano, pa je ponovno prišel ‘angel iz nebes’ in od kapelice Božjega groba pod kupolo Bazilike v Jeruzalemu po točno 70 letih odstranil kovinsko ogrodje, ki je od leta 1947 varovalo od potresa razmajano zgradbo. Kapelico Božjega groba so restavratorji obnavljali 10 mesecev in 22 marca 2017 Božji grob zopet odprli za obrede in za obiske in češčenje. Obnova kapelice je toliko bolj razveseljiva, ker se je o posegu razpravljalo cela desetletja in se je mnogim zdelo, da do uresničitve nikoli ne bo prišlo.

Obnova kapelice Božjega groba je predvsem sad ekumenskega prizadevanja in dela in je trdno poroštvo za nadaljnje korake. Nam pa naj obnovljen Božji grob daje priložnost, da v duhu vstopimo v Sveti grob in se ponovno prepričamo, da je resnično prazen, da v grob položeni ni bil ukraden, ampak obujen, kakor pravi pesem slednica: ‘Povej nam, Marija, kaj si videla na poti! Grob Kristusa živega in slavo sem videla Vstalega, angelske priče, prtič in povoje.’ Aleluja! Razveselimo se z učenci! Amen.

msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof

16. aprila 2017|