Za matematike je verjetno vseeno, če zapišemo 70 = 7 x 10 ali pa 70 = 10 x 7. Kdo ve, kateri zapis bi izbrali biblicisti. Za enega med njimi si zlahka predstavljamo, da bi rekel: »Sedemdeset je vsekakor deset krat sedem.« To je škof Jurij, od leta 2000 prvi pomožni škof obnovljene koprske škofije, od leta 2012 pa njen ordinarij, ki bo 22. februarja dopolnil deseto sedmico (7 v Svetem pismu pomeni polnost) svojega življenja.

Bolj kot vse službe in naslovi zaznamuje škofa Jurija ljubezen do Svetega pisma. Študiral ga je v Rimu in Jeruzalemu. Svetopisemske vede je predaval v Ljubljani na Teološki fakulteti. Iz zaklada Svetega pisma je štirinajst let kot duhovni voditelj drobil misli semeniščnikom v Vipavi in nato še tri leta bogoslovcem v Ljubljani. Deset let je sodeloval v skupini prevajalcev standardnega prevoda. Nekatere knjige Stare zaveze je prevedel samostojno. Mnogim romarjem je bil navdušujoč vodnik na potovanjih po Sveti deželi. Vsak svoj nagovor, pismo in celo uradni dopis rad opremi s kakšnim navedkom Svetega pisma. Dobesedno potopljen je v zaklad Božje besede. Nekdo ga je označil, da je »biblični fundamentalist«. Morda ima ta oznaka v sebi nekaj resnice. Za škofa Jurija je Sveto pismo zares temelj njegovega življenja in delovanja ter vir navdiha za razumevanje in razlaganje sodobnega sveta. Ko z logiko Svetega pisma razlaga življenje in rešuje probleme, pogosto preseneti z mnenjem in reagiranjem, saj poseže po zelo drugačnih, globljih vidikih. Včasih se zdi, da še njegova telesna drža, glas in način govora prevzemajo lastnosti kakšnega starozaveznega preroka.

V prvih petih letih vodenja koprske škofije je pozornost posvetil ureditvi nekaterih materialnih vprašanj. Uredil je škofijski arhiv za varno hrambo matičnih knjig in možnost raziskovanja. H koncu gre gradnja Petrovega doma, zavetja za duhovnike v starosti in bolezni. Spodbudil je ustanovitev Solidarnostnega sklada duhovnikov, v katerega škofijski duhovniki prispevajo desetino svojih prihodkov, da lahko tudi duhovniki z nižjimi prihodki dobijo »eno povprečno plačo«. Rad poudari, da je v Cerkvi tudi upravljanje premoženja pastoralna dejavnost.

V duhu papeža Frančiška je zbral na vseškofijski posvet člane župnijskih in gospodarskih svetov. Ne, da bi jih učil ali jim ukazoval, ampak da bi jih poslušal. V svetem letu usmiljenja je s pronicljivo pisano in govorjeno razlago vabil k telesnim in duhovnim delom usmiljenja. Za zadnji božič je v stolnici očetovsko povabil: »Vse, ki vam življenje v samo civilno sklenjenem zakonu brani, da bi prejemali sveto obhajilo, v duši pa čutite željo po prejemu tega zakramenta, očetovsko vabim, da se pri razdeljevanju svetega obhajila pri sveti maši tudi vi postavite v vrsto in pristopite k delivcu ter z rokami, prekrižanimi na prsih, prejmete sveti blagoslov.« In povabilo je utemeljil: »Prejem tega blagoslova bo za vas izraz vaše povezanosti z oltarno skupnostjo, pri delivcu pa je podelitev takšnega blagoslova izraz skrbi Cerkve, da bi nalomljenega trsta ne zlomila in tlečega stenja ne pogasila« (prim. Iz 42,3).

V teh dneh je ob svojem prazniku zapisal, da je »dočakal okroglo obletnico in se Gospodu zahvaljuje za izpolnjeno ‘dobo našega življenja’, kakor pravi psalmist« (Ps 90,10).

Škof Jurij, psalmist na istem mestu dodaja, da je dni naših let,’če smo krepki, osemdeset let’ (Ps 90,10). Vi ste krepki, zato vam voščimo še kakšno »sedmico«. In s psalmistom kličemo za vas in vso našo krajevno Cerkev: »Milina Gospoda, našega Boga, naj bo nad nami! Delo naših rok utrdi nad nami, delo naših rok, utrdi ga!« (Ps 90,17).