Home|Obvestila, Škofova beseda|Nagovor škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka ob pogrebu msgr. dr. Drago Klemenčič

Nagovor škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka ob pogrebu msgr. dr. Drago Klemenčič

Spoštovani vsi navzoči, dragi bratje in sestre! Naš brat Drago je izbojeval svoj življenjski boj in Gospod nad vojskami ga je odpoklical z bojnega polja, da mu nadene zasluženi venec zmage, kakor piše apostol Pavel (2 Tim 4,7-8). Ob njegovem odhodu v večno domovino izrekam tudi v imenu škofa Metoda obema bratoma in obema sestrama pokojnega ter vsem njegovim sorodnikom in sodelavcem iskreno sočutje in globoko sožalje. Gospod naj mu obilno poplača vse, kar je dobrega storil za naše župnije in našo škofijo, za našo cerkveno pokrajino in domovino ter za vesoljno Cerkev, vam pa njegovo ljubezen in bližino nadomesti s svojo bližino in ljubeznijo.

Dr. Drago Klemenčič je bil rojen 11 januarja 1938 v župniji Stomaž. Osnovno šolo, tedaj štiriletno, je obiskoval v Stomažu, gimnazijo, tedaj osemletno, pa je obiskoval v Ajdovščini (1948-1956) in jo dokončal z maturo. Jeseni leta 1952 je vstopil v Malo semenišče v Vipavi in tako peti razred gimnazije v Ajdovščini obiskoval iz Vipave. Bogoslovje in teološko fakulteto je obiskoval v Ljubljani v letih 1956-62 in v letu 1964-65. Duhovniško posvečenje je prejel 29 junija 1962 v Ljubljani.

Nato je bil dve leti vikar v Stržišču in župnijski upravitelj v Rutu (1962-64). Od leta 1964 do 1969 je bil študijski prefekt v bogoslovju v Ljubljani. Leta 1965 je postal odgovorni in tehnični urednik Družine, leta 1967 pa tehnični urednik Cerkve v sedanjem svetu. V letih 1969-71 je študiral teologijo na Lateranu in doktoriral s tezo ‘Teologija zemeljskih stvarnosti v življenju in delu škofa A. Mahniča.’ Istočasno pa je diplomiral tudi na Višješolskem institutu za znanost in tehniko javnega mnenja.

Leta 1971 je bil imenovan za glavnega urednika Družine, hkrati pa je kot gost predaval na teološki fakulteti, leta 1985 pa je postal tudi odgovorni urednik Družine, ki je pod njegovim vodstvom postala najbolj bran in viden verski časopis v RS. Leta 1990 je odšel na TV Slovenija, kjer je zasnoval in pripravljal verski program in tam ostal do upokojitve. Njegovi sodelavci so leta 2006 pripravili dokumentarec o njegovem življenju in delu. Do začetka letošnjega leta je bival v škofijskem stanovanju v Ljubljani, nato pa se je preselil v dom starejših občanov v Šturje, kjer je 2 februarja, na praznik Gospodovega darovanja v templju, dokončal svojo življenjsko daritev.

Poleg omenjenih glavnih obveznosti in zadolžitev je gospod Drago opravljal še celo vrsto drugih dejavnosti, ki kažejo na njegovo temeljito izobrazbo in široko razgledanost: Sodeloval je pri ustanovitvi revij Cerkve v sedanjem svetu in Cerkvenega glasbenika, Mavrice in Božjega okolja. V Rimu je sodeloval pri slovenskih oddajah vatikanskega radia in uredil brošuro Deset let Slovenika (1970). Največ člankov, uvodnikov, komentarjev in reportaž je seveda priobčil v Družini.

Dr. Klemenčič se je držal pravila, ki ga je postavil Aristotel: ‘Auriga virtutum prudentia, krmarica kreposti je previdnost!’ Bil je zelo nadarjen, pa hkrati delaven in do sebe strog in zahteven, ves zasidran v ta svet in njegova vprašanja in ves zazrt in razpet v presežno in brezkončno. Bil je velik borec za pravičnejšo družbo, brezmejno vztrajen in potrpežljiv. V rokah je imel dolgo vrsto vzvodov in z vsemi je upravljal modro in previdno. V brezkončnem miru svojega značaja, kakor piše prerok Izaija: ‘V mirovanju in zaupanju je vaša moč’ (Iz 30,15). Nikoli nikogar ni žalil in nikoli ni bil užaljen! In takšen skoraj ni imel nasprotnikov: spoštovali so ga tako enako misleči kakor tudi drugače misleči. S svojim blagim odzivom in nastopom je vselej razorožil vsako nasilje in izsiljevanje.

Svojim kolegom novinarjem je priporočal: ‘Dobri novinarji boste takrat, ko boste bralcem pomagali reševati njihova vprašanja, ko jih boste nagovarjali osebno. Pojdite današnjemu človeku naproti in odgovarjajte na njegova življenjska vprašanja!’ Kakor piše veliki Avguštin: ‘Zeleno vejico pokažeš ovci, pa jo pritegneš. Orehov pokažeš dečku in ga pritegneš: da se pritegniti, kamor gre, da se pritegniti iz ljubezni, da se pritegniti brez telesne okvare, da se pritegniti s srčno vezjo.’ Tudi gospod Drago je bil s srcem in dušo čuječ oskrbnik in pastir, kakor smo brali v današnjem berilu, in tudi on je poučeval veliko množico, kakor smo brali v današnjem evangeliju.

     Od nas se je gospod Drago poslovil na svečnico, na dan Gospodovega darovanja v templju: popolnoma v skladu s svojim novomašniškim geslom, ki se je glasilo: ‘Daritev bodi ti življenje celo!’ Svojemu geslu je brez oklevanja sledil iz dneva v dan in mu ostajal zvest do konca. Ves predan delu za narod in za širjenje Božjega kraljestva v njem. Ni se dosti menil za nazive in položaje, vse njegovo teženje je bilo usmerjeno v duhovni blagor njegovih sogovornikov in bralcev, njegovih poslušalcev in gledalcev. Njegov zgled moža in dušnega pastirja, novinarja in urednika, bo ostal za vedno svetel na nebu našega medijskega prostora. Gospod, daj mu večni pokoj – in večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru – amen!

4. februarja 2017|