Home|Dogodki, Škofova beseda|Nagovor škofa Jurija Bizjaka redovnikom in redovnicam ob dnevu posvečenega življenja

Nagovor škofa Jurija Bizjaka redovnikom in redovnicam ob dnevu posvečenega življenja

Dragi bratje in sestre posvečenega življenja! Vsi prisrčno pozdravljeni, vsem želim lep dan, naj bo tudi današnji dan, dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se ga in se ga veselimo!

Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja nas vabi, naj letošnji dan poteka v posebnem duhu zahvale in molitve za dar poklicanosti in sicer v pričakovanju zasedanja škofovske sinode, ki bo posvečena temi Mladi, vera in razločevanje poklicanosti. Sveti oče je namen dneva označil z besedami: ‘Popolni in velikodušni  ‘da’ podarjenega življenja je podoben izviru vode, ki je bila dolgo časa skrita v globinah zemlje in čaka, da privre na površje in začne teči kakor čisti in sveži potok.’

Podajmo se torej, dragi bratje in sestre, najprej v časovno razsežnost in globino našega poklica in poslanstva. Tudi globine našega poklica segajo v čas pred našim rojstvom, kakor pišeta preroka Jeremija: ‘Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega krila, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom’ (1,5) in Izaija: ‘Gospod me je poklical ob rojstvu, mi dal ime že v materinem naročju’ (49,1) in kakor pravi apostol Pavel: ‘Bog me je odločil že od rojstva za apostola poganov in me poklical po svoji milosti’ (Gal 1,15).

Naš poklic, bratje in sestre, je zasidran v sam začetek našega bivanja in našega obstoja. Zato je pomembno, da na to ne pozabimo, ampak se po že prehojeni poti vedno znova vračamo v globine naših korenin in vedno znova obujamo spomin na zrno, iz katerega smo zrasli. Marsikakšen poklic zabrede v težave, ker se preredko spominja svojih korenin. Hiba prekratkega spomina ni nova, saj odmeva skozi vso zgodovino izvoljenega ljudstva. Zato piše Mojzes: ‘Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja!’ (5 Mz 4,9; 6,12; 8,11). ‘Spominjajte se njegovih čudežev, ki jih je storil, njegovih znamenj in razsodb njegovih ust!’ (Ps 105,5; 5 Mz 32,7; Iz 44,21; 46,9; 1 Krn 16,12). Spominjajmo se svoje ‘zaročne dobe’, kakor piše Jeremija (2,2), in vedno znova obnavljajmo zavezo z Gospodom.

Druga razsežnost našega poklica in poslanstva pa je prostorninska in sega v globine našega bitja in žitja. Kakor pravi psalmist: ‘Gospod, preiskuješ me in me poznaš; ti veš, če sedim ali vstanem, ti prodreš v moje misli od daleč, ko hodim in ko ležim, ti vidiš in na vsa moja pota paziš’ (Ps 139,1-3). In kakor pravi zaročenka v Visoki pesmi: ‘Moj ljubi je stegnil svojo roko skozi odprtino in moje srce je vzkipelo zanj’ (Vp 5,4). Kakor moli duh skesanega grešnika: ‘Iz globočine kličem k tebi, Gospod, Gospod, sliši moj glas! Naj pazijo tvoja ušesa na glas moje prošnje!’ (Ps 130,1-2).

Kako blagodejni in spokojni so spusti v lastno notranjost, v globine lastnega duhovnega življenja, k izvirkom, ki jih omenja sveti oče … In kako hitro smo na sveto gori Sion in v prestolnici Jeruzalem, o kateri poje psalmist: ‘Rajali bodo in peli: Vsi moji studenci so v tebi!’ (Ps 87,7). Vsi naši studenci pritekajo z oltarja tempeljskega hriba, s križa na gori Kalvariji, iz dvorane zadnje večerje, iz nebeškega Jeruzalema, o katerem piše apostol: ‘In pokazal mi je reko žive vode, kakor kristal svetlo, ki je izvirala od prestola Božjega in Jagnjetovega, po sredi njegovih ulic in na obeh straneh reke pa drevje življenja, ki daje vsak mesec svoj sad’ (Raz 22,1-2). Bratje in sestre, naj tudi iz naših src vedno tečejo reke žive vode, ki se izlivajo v večno življenje! (Jn 7,38).

2. februarja 2017|