Vladimir Pirih, *21 februar 1922 +27 januar 2017

Dragi škof Metod, dragi sorodniki gospoda msgr. Vladimirja Piriha. V imenu vseh tu zbranih duhovnikov in vernikov vam ob slovesu od pokojnega in njegovem odhodu v večno domovino izrekam iskreno sočutje in globoko sožalje. Gospod naj vam ljubezen in bližino pokojnega nadomesti s svojo bližino in ljubeznijo, njemu pa obilno poplača za vse, kar je dobrega storil za naše župnije, za našo in sosednjo škofijo, za našo cerkveno pokrajino in za vesoljno Cerkev. Naj se spočije od svojega truda in naj gredo z njim vsa njegove dobra dela! (Raz 14,13).

Pokojni gospod Vladko je bil rojen 21. 02. 1922 v Lokovcu, v istem kraju kot naš upokojeni škof Metod. Oba sta bila krščena pri istem krstnem kamnu. Bil je edinec.  Osnovno šolo je začel v domačem kraju, potem pa se je s staršema Francem in Zofijo preselil v Hrušico, kjer je s šolanjem nadaljeval. Gimnazijo je študiral v Gorici (1934-1942) in tam maturiral. Bogoslovje je obiskoval v Benetkah (1942-43) in v Gorici (1943-46). V duhovnika je bil posvečen 28. 06. 1946 v Hrušici. Služboval je kot podravnatelj malega semenišča na Reki (1946-1947), kot kaplan v Trnovem (1947-1949), kot škofijski tajnik na Reki (1950-1952), ponovno kot kaplan v Trnovem (1952-1962), kot stolni vikar v Kopru (1962-1965), kot župnijski upravitelj v Postojni (1965-1969), kot župnik v Postojni (1969-2001), kjer je trideset let opravljal tudi službo dekana (1967-1997), vmes pa je dvakrat soupravljal tudi župniji Matenja vas in Orehek. Leta 2001 se je upokojil in ostal v župniji Postojna ter do zadnjega dne ostal svež in dejaven v pastoralnem delu za župnijo. V Postojni je živel 52 let, več kot polovico svojega življenja. Poleg župnijskih in dekanijskih obveznosti se je ves čas  udejstvoval tudi na škofijski ravni: več let je bil v zboru škofijskih svetovalcev,  narodni delegat za pastoralo turizma in tajnik škofijskega glasbenega sveta. V njegovem času se je 18 maja 1996 sveti oče Janez Pavel II srečal z mladimi v Postojni.

Svoje duhovniško poslanstvo je vseskozi prepletal tudi z glasbo: Bil je odličen organist in zborovodja in povsod je skrbel tudi za vzgojo organistov in zborovodij. Pomagal je pri načrtovanju novih in preurejanju starih orgel. Zaradi svojega absolutnega posluha je bil uspešen sodelavec pri pregledu in potrditvi več kot dvajsetih zvonov. Sodeloval je pri nakupu novih zvonov za cerkve v Velikem Otoku, Stari vasi, Zagonu in Zalogu. Poleg tega pa je na glasbenem področju deloval tudi kot skladatelj in uglasbil številna sodobna besedila, ki mu jih je po večini spesnil koprski stolni župnik dr. Primož Krečič, nekdanji postojnski kaplan.

Leta 1976 ga je papež Pavel VI. na predlog škofa Janeza Jenka imenoval za monsinjorja, leta 1992 je za pomoč pri delu z begunci bil imenovan za častnega občana mesta Postojne, Škofija Koper pa mu je lani ob 70-letnici duhovništva podelila spominsko medaljo za 70-letno zvesto služenje Cerkvi v dušnem pastirstvu in pomoč pri upravi škofije.

Piše modri Salomon: »Tudi če človek živi veliko let, naj se vseh veseli!« (Prd 11,8). In pokojni gospod Vladko se je tega Pridigarjevega naročila uspešno držal. Bil je veselega in vedrega značaja in tega prijaznega in pogumnega pogleda na življenje mu nobena reč ni nikoli uspela zastreti. Dočakal je skoraj 95 let in vsi, ki so živeli ob njem, so lahko priča, kako se je obletnice svojega rojstva veselil in kako odprt je bil za nadaljnje življenje in delo. Kot železomašnik je lansko leto povedal: »Na težke trenutke ne mislim, nisem jih zabeležil. Če vem, da je z mano Bog, tedaj ni sile, ki bi me omajala.«

Njegovo novomašniško geslo je bilo: »Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje« (Lk 10,16). Geslo najlepše razodeva, kako se je pokojni čutil v rokah Gospodovih, kako se je čutil poslanca Božjega in kako zelo je bil predan Kristusu in delu za Božje kraljestvo. Kakor piše apostol Pavel: »Kajti življenje je meni Kristus in smrt dobiček!« (Flp 1,21). Tako je zapisal tudi v svoji oporoki: »Trdno verujem vse, kar Cerkev uči. Neomajno zaupam v Božje usmiljenje. Bog mi je bil vse zemeljsko življenje zelo naklonjen. Ni mi žal, da sem poslušal njegov glas in postal duhovnik. Rad sem bil duhovnik. »In te, Domine, speravi, non confundar in aeternum!« (Ps 31,2). V tebe, Gospod zaupam, ne bom osramočen nikoli.

Skoraj do zadnjega dneva svojega življenja je vsak dan izjemno vestno in natančno daroval sveto mašo skupaj z verniki v cerkvi. Za tako dolgo in tako sadu polno življenje pokojnega gospoda Vladkota pa gre prav gotovo velika zahvala tudi župniji Postojna, ki ga je sprejemala za svojega in mu obilno vračala njegovo zvestobo in predanost. Prav tako velja posebna zahvala tudi sedanjemu župniku in dekanu Ervinu, ki je monsinjorja od vsega začetka sprejel in zanj skrbel kot sin za svojega očeta, da so se v živo izpolnjevale psalmistove besede: »Glejte, kako dobro je in prijetno, če bratje prebivajo skupaj« (Ps 133,1).

Naj se med nami in našimi pokojnimi vedno bolj uresničuje občestvo duhovnih dobrin: hvaležen spomin, lepa beseda, molitev in daritev zanje ter zlasti ljubezen, ki nikoli ne mine. – Jurij Bizjak, koprski škof