Na nedeljo Svetega pisma, 29. januarja 2017, je bilo na Škofijski Gimnaziji Vipava škofijsko srečanje bibličnih skupin.
Srečanja se je udeležilo  180 ljubiteljev Svetega pisma. Geslo letošnje nedelje so besede iz prvega pisma Korinčanom: “Ljubezen nikoli ne mine” (1 Kor 13,8).
Po uvodnem pozdravu smo najprej prisluhnili predavanju škofa Jurija Bizjaka z naslovom Ljubezen nikoli ne propade, ki je kasneje po kratkem odmoru odgovarjal na zastavljena vprašanja.

Uvodni pozdrav ga. Tatjane Rupnik, članica odbora SBG

 

Uvodna molitev škofa Jurija Bizjaka

 

Predavanje škofa Jurija Bizjaka

LJUBEZEN NIKOLI NE PROPADE – 1 Kor 13,8

Dobesedno: ‘Ljubezen nikoli ne pade (piptei), ne propade, ne podleže’

Imamo tri najprej naravne kreposti, ki jih vsak človek prinese s sabo na svet: to so vera, upanje, ljubezen. To so trije izvirki in trije veletoki človeškega duhovnega sveta. S temi tremi izrazi označujemo ves naš notranji svet, vse naše notranje bogastvo, vse naše verovanje, vse duhovne zaklade naše duše in našega srca. Tudi Božja beseda, s katero se hranimo, stalno nadgrajuje vse, kar je v nas dobrega in plemenitega, in seveda nadgrajuje in žlahtni najprej omenjene tri naravne kreposti: vero, upanje, ljubezen. Tako iz naravnih kreposti nastajajo tako imenovane božanske kreposti.

Ljubezen nikoli ne mine, nikoli ne propade! Trditev se na prvi posluh zdi bolj malo verodostojna in malo verjetna, v naših časih še posebej, kajti: Koliko ljubečih in ljubezenskih zgodb se nam dandanes in pred našimi očmi podira v razvaline in razbija v črepinje ter sesuva v prah! Koliko mladostnih sanj in veselih predstav, koliko življenjskih radosti in poročnih koračnic v današnji družbi potihuje in zamira, kakor piše prerok Jeremija: »Tedaj storim, da v Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah umolkne glas radosti in glas veselja, glas ženina in glas neveste, (glas mlina in luč svetilke); kajti dežela postane puščava!« (Jer 7,34; 16,9; 25,10; Bar 2,23; prim. Jer 33,10-11). Mar torej ljubezen res nikoli ne mine in ne propade, ne podleže in ne klone?

  1. Ne, ne propade! Kajti: vera v večnosti ne bo več obstajala, ker bomo vedeli vse, kar je treba; upanje v večnosti ne bo več obstajalo, ker bomo dosegli vse, kar je treba; ljubezen pa bo večno obstajala, ker je Bog ljubezen (1 Jn 4,8) in ker v Njem že zdaj živimo in se gibljemo in smo (Apd 17,28). Kajti: »Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem« (1 Jn 4,16).
  2. Ne, ne propade! Kajti: Ljubezen je kakor grm, ki gori in ne zgori (2 Mz 3,2-3). Mojzesov goreči grm je podoba Marijinega slavnega devištva (Odpev: 1 Več, 1 jan), pa tudi podoba brezkončne zaljubljenosti zaročenke, ki v Visoki pesmi poje: »Kajti močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor podzemlje njena gorečnost. Njeni žari so žari ognja, njeni plameni, Gospodovi plameni. Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in je ne preplaviti reke. Če bi kdo za ljubezen ponujal vse imetje svoje hiše, bi ga zaničevali« (Vp 8,6-7). Naš pregovor: Prva ljubezen, če ne gori, pa tli – je večna!

Vse gre skozi ogenj in vse, kar ni ljubezen, zgori, samo ljubezen ostane, kakor piše apostol: »Kajti drugega temelja nihče ne more položiti razen tega, ki je položen, in ta je Jezus Kristus. Če pa kdo na ta temelj zida zlato, srebro, drage kamne – les, seno, slamo: delo vsakega bo postalo vidno. Tisti dan (Gospodov) ga bo namreč razkril, ker se bo razodel z ognjem, in kakšno je delo tega ali onega, bo preizkusil ogenj. Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj« (1 Kor 3,13-15). ‘Tisti dan’ je dan Gospodov, dan vesoljne sodbe, Sodni dan!

Ljubezen je zaklad, ki ga nikoli ni mogoče uničiti. Zgorijo vedno samo primesi in žlindra, žlahtna kovina nikoli ne zgori. In enako je z ljubeznijo: zgorijo primesi in žlindra, plemenita in žlahtna ljubezen ostane, ker je ni mogoče uničiti. Lahko jo poteptaš in pohodiš, lahko pljuješ in praskaš po njej – ne bo uspelo: biser ostane biser in diamant ostane diamant – in ljubezen ostane ljubezen! Poznal sem očeta, ki je vedno rekel: ‘Še nikoli hudič ni vsega vzel, ampak samo kar je njegovega! »Kajti po hudičevi zavisti je prišla smrt na svet in izkusijo jo tisti, ki so njegovi« (Mdr 2,24). Takšna je Božja ljubezen, takšna je zlasti nadnaravna in božanska krepost ljubezni!

  1. Ne, ne propade! Pa tudi naravna ljubezen bi morala biti in pogosto dejansko tudi je zanesljiva in trdna in ne propade, kakor piše apostol: »Kadar namreč pogani, ki nimajo postave, po naravi delajo, kar veleva postava, so sami sebi postava, čeprav so brez postave. Ti dokazujejo, da je delo postave zapisano v njih srcih: o tem pričujejo tudi njih vest in misli, ki se medsebojno obtožujejo ali pa zagovarjajo« (Rim 2,14-15). Tudi modri Salomon potrjuje navzočnost večnosti v človeku: »On (Bog) dela vse lepo ob svojem času; tudi večnost jim je položil v srce, samo da človek dela, ki ga je Bog napravil, ne more doumeti od začetka do konca« (Prd 3,11).

Judovska modrost je preizkušena: »Če se mož po smrti žene ponovno poroči, se vedno spominja dejanj prve žene« (Talmud Babilonski). »Če možu umrje žena za časa njegovega življenja, je kakor če bi v času njegovega življenja bil porušen tempelj … Če možu umrje žena za časa njegovega življenja, svet postane zanj temačen« (Talmud Babilonski). Rabin Elazar pravi: »Če mož odslovi svojo prvo ženo, tudi oltar toči solze zaradi njega« (Talmud Babilonski). »Ko ti umrjejo starši, izgubiš preteklost, ko ti umrjejo otroci, izgubiš prihodnost, ko ti umrje soprog, izgubiš sedanjost!« (Judovski pregovor). ‘Kaj bi dali, pravijo Judje, da bi imeli prvo izdajo deseterih zapovedi, dve Mojzesovi raztreščeni kamniti plošči! Kako spoštovane so črepinje dragocenega vrča! Tudi naš pregovor pravi: ‘Celo življenje se greješ ob ognju svoje mladosti!’

  1. Božanska ljubezen torej vedno preživi, človeška pa vsekakor lahko tudi propade! Takšna je tudi Kristusova napoved: »In ker bo brezvladje naraslo, se bo ljubezen mnogih ohladila« (Mt 24,12). Podobna je tudi Gospodova grožnja angelu Cerkve v Efezu: »Vendar imam zoper tebe to, da si opustil svojo prvotno ljubezen!« (Raz 2,4). In pred našimi očmi se uresničuje prerokba Daniela: »Da si videl železo pomešano z lončarsko glino, pomeni, da se bodo med seboj mešali z ženitvijo, pa se vendar ne bodo držali drug drugega, kakor se železo ne more zmešati z glino!« (Dan 2,43). Kaj naj torej naredimo, da nam toliko naravnih pa tudi nadnaravnih ljubezni ne bo propadalo pred našimi očmi? Kaj naj naredimo, da ne bi z umazano vodo zavrgli tudi dojenčka?

Številni današnji zakoni propadejo, ker si zakonci prehitro pustijo dopovedati, da je vse končano, in se premalo in preredko spominjajo svoje zaročne dobe in svojih ‘medenih’ ali srečnih tednov in mesecev in let! Hiba prekratkega spomina ni nova, saj odmeva skozi vso zgodovino izvoljenega ljudstva: »Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja!« (5 Mz 4,9; 6,12; 8,11). »Spominjajte se njegovih čudežev, ki jih je storil, njegovih znamenj in razsodb njegovih ust!« (Ps 105,5; 5 Mz 32,7; Iz 44,21; 46,9; 1 Krn 16,12). ‘Zakoni se sklepajo v nebesih’ pravi naš pregovor! Pa ne, ker se zakoni sklepajo v nebesih, ampak ker so nebesa v tistih, ki jih sklepajo! In vsem je znano, da peklenska vrata nebeških vrat ne bodo nikoli premagala! (Mt 16,18).

Družinski člani so pogosto preobremenjeni in časa za skupno življenje ni več. Namesto da bi družino ovrednotili in jo postavili na pravo mesto, dodajamo k njenim obveznostim še kup obveznih svetovalnic in predvsem svetovalk, ki pogosto brezupno poskušajo prižgati že davno pregorele žarnice! ‘Pri nas nismo mogli več, kajti vse je šlo narobe, dokler nisem ostala doma, potem pa je bilo vse rešeno!’ (Izpoved mlade matere). »Svetega ne dajajte psom in svojih biserov ne mečite pred svinje, da jih morda z nogami ne pohodijo in se ne obrnejo ter vas raztrgajo!« (Mt 7,6). Velikim ljudem ni težko spustiti se do dna, ker gre njihova veličina z njimi!

Današnji zaročenci se premalo preizkusijo, iz kakšnega testa je kdo: kovina ali glina, zlato ali les, srebro ali seno, drag kamen ali slama? Kako naj postaneta eno meso dva, ki sta iz popolnoma različnega testa? (1 Mz 2,24). Po navadi zmanjka duh: »Če telo opeša, ga duh dvigne, če duh opeša, kdo ga bo dvignil!« (Prg 18,14). Razmerje med telesom in duhom, med telesnim in duhovnim očetovstvom in materinstvom, med telesnim in duhovnim otroštvom. Duh je tisti, ki nosi: »Sovražim namreč ločitev, govori Gospod, in njega, ki z nasiljem pokriva svojo obleko, govori Gospod nad vojskami. Varujte svojega duha in ne varajte!« (Mal 2,16).

Besedila SP se v zvezi s poroko in ločitvijo redno sklicujejo na moža: ‘Mož bo zapustil …’ (1 Mz 2,24). ‘Kdor se od svoje žene loči …’ (Mt 5,32). ‘Kdor odslovi svojo ženo …’ (Mt 19,9). ‘Vsak kdor se od svoje žene loči …’ (Lk 16,18). Rabin Hose je svojo ženo vedno imenoval: ‘Moj dom!’ Modri Sirah pravi: ‘Kjer ni plotu, se ropa posest, in kjer ni žene, je vzdihovanje in blodnja« (Sir 36,25). Gospod ustvarja vedno ravnotežje: Ker je vloga žene v domu tako enkratna in na noben način nadomestljiva, je Gospod v svoji modrosti hotel nekaj dati tudi možu, zato ga je postavil za poglavarja družine … – Jurij Bizjak, koprski škof