15110995_10209544475866774_8428616738237577973_oKoprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak je v Logu pri Vipavi ob 65. obletnici Malega semenišča in Srednje verske šole ter 25. obletnici Škofijske gimnazije Vipava na praznik Kristusa Kralja, 20. novembra 2016, ob 16. uri daroval ob somaševanju škofa Metoda Piriha in številnih duhovnikov zahvalno sveto mašo.

Dragi škof Metod in bratje duhovniki, dijakoni in bogoslovci, redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre!
Slavimo Kristusa Kralja vesoljstva, ki mu je posvečena tudi kapela našega semenišča, sedaj v zgradbi dijaškega doma v Vipavi. Semenišče letos proslavlja 65-letnico delovanja in se Gospodu zahvaljuje za bogato žetev, ki jo je pobiralo zlasti v prvih desetletjih po ustanovitvi. V svojih prostorih je gostilo več kot 500 gojencev iz cele Slovenije in iz vrst njegovih dijakov je izšlo nad 200 duhovnikov. Gospod je v povojnih letih sejal z velikimi zamahi in mnogo semen duhovniškega poklica je padlo v globoko in rodovitno zemljo ter prineslo trideseteren in šestdeseteren in stoteren sad.

Dandanes pa lahko imamo vtis, da večji del Gospodovega semenja pada poleg pota, kjer ga pozobljejo ptice, na kamnito zemljo, kjer usahne, in med trnje, ki ga zaduši. In tako nam po eni strani današnje semenišče kliče v spomin prestolnico Jeruzalem, ki se pritožuje pred Gospodom: »Gospod me je zapustil, Vsemogočni je name pozabil!« Nam pa kliče v spomin tudi Gospodov odgovor, ki se glasi: »Mar pozabi žena svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal, tvoje obzidje mi je vedno pred očmi!« (Iz 49,14-16). ‘V njem živimo in se gibljemo in smo,’ zagotavlja apostol Atencem (Apd 17,28) in po njih tudi nam in našim časom.

Danes pa smo za proslavo visokega jubileja zbrani v cerkvi Marije tolažnice žalostnih v Logu tudi zato, ker je semeniška kapela premajhna, da bi lahko sprejela takšno množico obiskovalcev. Tako nam naše današnje srečanje kliče v spomin tudi prestolnico Jeruzalem, ki ji prerok Izaija napoveduje vrnitev izgnancev in ji na usta polaga sledeče besede: »Tedaj boš mislila v svojem srcu: Kdo mi je vse te rodil? Bila sem osamela in usahla, pregnana in zavržena, le kdo je vse te vzredil? Glej, sama sem ostala, od kod so torej vsi ti?« (Iz 49,21). Tudi današnji dijaški dom in današnja gimnazija sta na svoj način otroka in dediča semenišča in smo prepričani tudi njegova vredna naslednika najprej v splošnem, do neke mere pa tudi v službenem duhovništvu.

Zato tudi mi danes upravičeno govorimo Kristusu Kralju vesoljstva, ki mu je posvečena semeniška kapela, kakor so Izraelci rekli kralju Davidu, Kristusovemu pradedu po postavi: »Glej, tvoja kost smo in tvoje meso!« Resnični udje tvojega skrivnostnega telesa smo, ki si mu Glava, in državljani tvojega kraljestva smo, ki si mu vrhovni poveljnik in Kralj. Kakor so Izraelovi starešine prišli k Davidu v Hebron, tako danes mi prihajamo k tebi, da te priznamo za svojega pastirja in vladarja.

In tudi mi danes poslušamo apostola Pavla, kakor nekoč Kološani, ki jim je apostol pisal: »On, nebeški Oče, nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina, v katerem imamo odrešenje, odpuščanje grehov« (Kol 1,13-14). In ga ponižno prosimo, naj s krvjo njegovega križa tudi danes in med nami pomiri vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji. ‘Aleluja. Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem! Blagoslovljeno kraljestvo našega očeta Davida, ki prihaja. Aleluja.’

In tudi mi danes govorimo Kristusu Kralju na križu, kakor desni razbojnik: ‘Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!’ Jezus, spominjaj se nas, ko v svojem kraljestvu sediš na Očetovi desnici. Pomagaj nam globoko razumeti skrivnost tvojega kraljestva, o katerem si svojim učencem povedal: »Ne boj se, mala čreda, zakaj vaš Oče je sklenil, dati vam kraljestvo!« In naj bo to kraljestvo naš največji zaklad! Amen.

Nagovor škofa Jurija Bizjaka ob 25-letnici ustanovitve ŠGV

15123410_10209545271206657_3313747708019622857_o
Škofijska gimnazija Vipava (ŠGV) je bila ustanovljena (15 maja) 1991 z odlokom škofa Metoda Piriha in je naslednica SVŠ, ki je bila ustanovljena (19 avgusta) 1957 z odlokom apostolskega administratorja dr. Mihaela Toroša in je torej delovala 34 let. Tako v tem šolskem letu (2016/17) slavimo 25-letnico delovanja ŠGV in 60-letnico ustanovitve SVŠ.

SVŠ je bila namenjena predvsem fantom, ki so v sebi čutili veselje do duhovniškega poklica, ŠGV pa je namenjena tako fantom kot dekletom, ki v sebi čutijo veselje do temeljnih človeških vrednot, med katere seveda spada tudi vera, ki rojeva upanje, o katerem pravi Prešeren: ‘Srce je prazno, srečno ni, nazaj si up in strah želi!’

Ko rečem besedo vera, ne mislim najprej na nadnaravno božansko krepost vere, temveč mislim najprej na naravno človeško vero, na tisto vero, ki jo vsak človek prinese s sabo na ta svet in je podlaga za vsako nadaljnje poglabljanje in nadaljnjo krepitev vere. Mislim na vero, o kateri je slavni Albert Einstein zatrdil: ‘Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti je slepa!’

Trenutno rodovitna hčerka ŠGV torej nikakor ne omalovažuje in ne zanemarja poslanstva svoje upokojene matere SVŠ, temveč ga razpihuje in razširja ter na svoj način poglablja in krepi. Obžalujem, da smo verniki prevečkrat premalo res verni in svojo nadnaravno vero prevečkrat izražamo na tak način, da naravno vero svojega bližnjega hromimo.

Jubilejno leto je od davnih časov petdeseto leto, zato je naša ŠGV s svojo 25-letnico zdaj na pol poti do velikega jubileja. Naj torej tvoja znanost, draga ŠGV, ne bo nikoli hroma, temveč naj bo vedno bolj poskočna, in naj tvoja vera, draga ŠGV, ne bo nikoli slepa, temveč naj bo vedno bolj razumna! Opremljaj se z obema kriloma, z vero in razumom, in obračaj svojo burjo vedno sebi v prid.