Z Marijino hvalnico ‘Moja duša poveličuje Gospoda’ bomo ob koncu današnje svete maše sklenili izredno sveto leto usmiljenja in se Gospodu zahvalili za obilne milosti, ki smo jih v tem letu od njega prejeli, in prav tako za mnoge milosti, ki smo jih tudi sami med sabo v tem letu prejemali in si jih delili. Kakor Marija in Elizabeta smo tudi mi drug drugemu prinašali pozdrav miru in pomiritve, pozdrav notranje rešitve in duhovne osvoboditve.

Ob koncu pospravljanja letnih pridelkov se Gospodu zahvaljujemo za sadove zemlje, ob koncu svetega leta usmiljenja pa se Gospodu zahvaljujemo za sadove Duha, ki jih je sveto leto obrodilo v naših srcih: za vsa telesna in duhovna dela usmiljenja, ki so najlepši izraz naše ljubezni do bližnjega; za vse življenjske spovedi in odveze, ki rigolajo in trebijo zemljišča naših src; za vsa svetoletna romanja in odpustke, ki bližnje priložnosti za greh spreminjajo v daljne in zmanjšujejo naše nagnjenje k slabemu; za vsa odpuščanja in vse sprave, ki nas osvobajajo notranjih zagrenjenosti in krčev.

Zahvaljujemo se za okrepljen trikotnik naših kreposti in naše vernosti, za trojno vrvico naše ‘vere in upanja in ljubezni,’ ki se ne pretrga hitro (Prd 4,12); za šesterokotnik darov Svetega Duha s sedmim darom strahu Gospodovega v sredini, ki nam kliče v spomin šesterokoten lonček v satovju in Božjo modrost, ki je ‘slajša kot med in čista strd’ (Sir 24,20); za osmerokotnik sadov Svetega Duha z devetim sadom ljubezni v sredini (Gal 5,22), ki nam kliče v spomin osmerokotne stare krstilnice in blaginjo nebeškega kraljestva izraženo v osmerih blagrih Gospodovega govora na gori (Mt 5,1-12). Vsi našteti liki so kakor gredice v cvetočem vrtu našega duhovnega življenja: naj v njem nikoli ne manjka ne dišečih vonjav ne sočnih sadov!

Jubilejno leto je torej za nami in današnji trije odlomki Božje besede nam kažejo, kakšen je končni namen svetega leta, in usmerjajo naš pogled k vsakdanjemu trudu in naporu, k vsakodnevnim preizkušnjam in bojem. Najbolj krut in po malem kar grozljiv je evangelij, ki Gospodu zvestim napoveduje nasprotovanja in kljubovanja, izdajstva in ovadbe, preganjanja in poboje. In hkrati istočasno Božjo zgovornost in modrost, Gospodovo pomoč in varstvo, stanovitnost in vztrajnost, Gospodovo skrb za zadnji las na glavi njemu zvestih. Vse se bo dogajalo, da bi bili Gospodove priče!

Nekoliko milejši a kljub temu zelo zahteven je v pismu Tesaloničanom apostol Pavel, ki svoje naslovljence spodbuja k marljivemu delu za vsakdanje potrebe in za vsakdanji kruh. Sebe in svoje sodelavce, ki trudoma garajo noč in dan, jim postavlja za zgled in nasprotuje brezdelnim lenuhom ter jih svari, naj mirno delajo in jedo svoj kruh. Dela nikoli in nikjer ne manjka, treba ga je videti: Mati Terezija je med brezkončnimi množicam brezposelnih takoj našla delo in ga pokazala tudi drugim. Tako telesna kakor duhovna dela usmiljenja niso nikoli dokončana, treba jih je videti!

Prerok Malahija v prvem berilu pa rešuje načelno vprašanje: Čemu? Ali se splača? Tako se namreč pogosto sprašujejo utrujeni in obteženi, trpeči in preskušani. Krivičnikom vse lepo teče, kdo nam bo poplačal krivico in škodo, ki nam jo povzročajo. Prerok pa jim odgovarja: Gospod je prisluhnil in slišal in razglasil svoj dan, veliki in strašni, ko bo poravnal vsakemu po njegovih delih in po njegovem ravnanju. Krivičniki bodo zgoreli kakor slama, bogaboječim pa bo vzšlo sonce pravičnosti, ki prinaša zdravje v svojih žarkih, in pravični bodo hiteli na večno gostijo, kakor se junčki spustijo iz staje na pašo. Gospod, pomnoži nam vero v večno življenje.