»Za vstajenje s Kristusom«

            Kongregacija za nauk vere je točno teden dni pred Vsemi Svetimi letos (25 oktobra 2016) izdala navodilo o pokopu umrlih in o shranitvi pepela v primeru upepelitve. Navodilo nosi naslov: ‘Za vstajenje s Kristusom.’
Navodilo izhaja najprej iz vere v vstajenje Kristusa in v vstajenje vsakega človeka ter iz vere v dostojanstvo človeka in torej tudi v dostojanstvo njegovega telesa, ki je ustvarjeno po Božji podobi in je tempelj in svetišče Svetega Duha. Današnje omalovaževanje smrti in umrlih je med drugim tudi posledica upada spoštovanja med živimi, posledica krhkih ali že potrganih medsebojnih vezi v današnji civilizaciji.
Takoj za tem pa navodilo izhaja tudi iz občutja, ki ga ob umrlem nosijo v sebi njegovi sorodniki in bližnji in se kaže v globoki notranji potrebi in dolžnosti po slovesu od pokojnega: sedmo in zadnje telesno delo usmiljenja je namreč dolžnost ‘umrle pokopavati’ in vsak človek čuti potrebo po izpovedi in izlitju zlasti bolečih čustev iz svoje notranjosti – in to je eden izmed namenov pogrebne slovesnosti.
Cerkev zato zelo priporoča slovo od pokojnega in pokop umrlega telesa na v ta namen določenem in posvečenem prostoru, na pokopališču ali na Božji njivi, kakor po navadi rečemo. Popolnoma v duhu navodila Cerkve je tudi spominska plošča z imenom pokojnega ali z imeni vseh tam pokopanih, če so položeni v družinsko ali kakšno drugo grobnico. Izvoljeno ljudstvo še zdaj pozna pravilo: ‘Pripovedujte svojim otrokom čim več o svojih in njihovih prednikih, o njihovem življenju in njihovih delih! Tako bodo vedeli čigavi so in kakšni morajo ali pa tudi kakšni ne smejo biti!’
Kjer obstajajo razlogi za upepelitev, naj se umrli upepelijo, vendar nikakor ne preden se domači in bližnji od pokojnega dostojno poslovijo. Šele po slovesu je pokojnega mogoče upepeliti in nato tudi žaro shraniti na za to določenem in posvečenem kraju. Ni primerno, da bi se žara hranila kjerkoli doma v hiši ali na vrtu ali v parku. Prav tako ni primerno, da se žarni pepel pomeša v barve za sliko ali v glino za vazo ali pa se predela v nakit. Tudi vsi splavljeni zarodki, samodejno in načrtno umrli, naj dobijo svoje ime, naj bodo položeni v sveto zemljo in na spominski plošči naj bo napisano njihovo ime.
Tudi raztros pepela na izrecno željo pokojnega naj se opravi na posvečenem prostoru in na za to določenem kraju. Kakršen koli raztros po kopnem ali po morju pa je po navodilih Cerkve malo primeren in zato odsvetovan. Želja po načrtnem izbrisu vsake sledi za seboj že sama po sebi nakazuje nekakšen prezir do vseh prednikov, ki so pokojnemu dali življenje, in nekakšno zanikanje vseh skupnosti, v katerih in s katerimi je pokojni živel, in so mu prav gotovo naredile tudi marsikaj dobrega. Kako naj se takšen umrli po smrti predstavi skupnosti vseh svetih?
Zato naj bo med sadovi iztekajočega se leta usmiljenja tudi sklep, ki nam ga nalaga sedmo in zadnje telesno delo usmiljenja, to je, da želimo ohranjati globoko spoštovanje do smrti in do umrlih in z vsem dostojanstvom svoje ‘umrle pokopavati.’ Vedno hvaležni z mislijo, da smo smeli istočasno bivati in živeti na tem svetu in v tej družbi, in z upanja polno mislijo, da se ponovno snidemo v večni domovini in z vsemi sedemo za mizo na nebeško gostijo. Gospod, daj vsem rajnim večni pokoj – in večna luč naj jim sveti! Naj počivajo v miru – Amen!