Home|Škofova beseda|Usmiljenje in pravičnost in ljubezen

Usmiljenje in pravičnost in ljubezen

»V zvezi s tem ne bo brez koristi, če spomnimo na odnos med pravičnostjo in usmiljenjem. To nista dva med seboj nasprotujoča si pojma, ampak dve razsežnosti ene in edine resničnosti, ki se postopno razvija, dokler ne doseže svojega vrhunca v polnosti ljubezni« (Obličje usmiljenja, 20). V navedenem besedilu uporablja sveti oče Frančišek tri vodilne pojme: usmiljenje in pravičnost in ljubezen ter zagotavlja, da si med seboj ne nasprotujejo, temveč drug drugega dopolnjujejo.

Navedena trojka nam kliče v spomin drugo zelo znano trojko, to so vera in upanje in ljubezen (1 Kor 13,13). Tudi pojmi te trojke si med seboj ne nasprotujejo, temveč drug drugega dopolnjujejo in sicer do te mere, da drug brez drugega niti ne morejo obstajati in dejansko ne obstajajo: kdor ima vero, ima tudi upanje in tudi ljubezen, in kdor nima ljubezni, nima niti upanja niti vere. Vse tri kreposti so pravzaprav tri stranice istega trikotnika, tudi če je enkrat bolj v ospredju ena stranica, drugič pa druga.

Po istem vzorcu je treba razumeti tudi trojko v našem naslovu: usmiljenje in pravičnost in ljubezen. Včasih jemljemo kot temelj vseh navedenih treh pravičnost, usmiljenje in ljubezen pa razumemo kot nekakšno nadgradnjo in kot nekaj skoraj ločenega od pravičnosti, v resnici pa hodijo vse tri z roko v roki in druga brez druge niti ne shodijo, kaj šele da bi se odpravile kam na daljšo pot: kdor ni usmiljen, ni niti pravičen niti ljubeč, in kdor je ljubeč, je tudi pravičen in tudi usmiljen.

Za staro zavezo velja, da je Gospod predvsem pravičen po postavi, za novo zavezo pa, da je Gospod predvsem usmiljen po milosti. Vendar je po drugi strani vsakemu pozornemu bralcu dobro znano, da je tudi v stari zavezi Gospod še in še usmiljen in celo svojo vsemogočnost razodeva predvsem z usmiljenjem in prizanašanjem (Mdr 11,23-26). Tudi Mojzesu se je razodel najprej kot ‘usmiljen in milostljiv, prizanesljiv in velik v milosti in zvestobi’ in šele nato kot tisti, ‘ki ne pušča brez kazni’ (2 Mz 34,6-7). In prav tako je vsem dobro znano, da v obeh zavezah zahteva isto tudi od svojih otrok: da so usmiljeni in pravični in ljubeči.

Sledeči trije primeri se nam ponujajo v razpravo in premislek, pa tudi v potrditev zgornje razlage razmerja med usmiljenjem in pravičnostjo in ljubeznijo: Prilika o usmiljenem gospodarju vinograda, ki kljub zelo različni dolžini dnevnega dela daje delavcem zvečer enako plačilo (Mt 20); prilika o usmiljenem oskrbniku, ki dolžnikom svojega gospodarja odpušča različno količino dolga, enemu s sto na petdeset, drugemu s sto na osemdeset (Lk 16); usmiljeni Sveti Jožef, ki svojo ženo, da bi je ne osramotil, namerava skrivaj odsloviti (Mt 1,19) … Vsi navedeni ravnajo hkrati usmiljeno in pravično in ljubeče!

Jurij Bizjak, koprski škof

5. decembra 2015|